Res je, da imajo vsi statusi svoje prednosti in slabosti. Na primer … Kot s.p. si delovnik praktično odrejaš sam, a v resnici si v službi cele dneve. Tudi ko ne delaš, razmišljaš, kje bi še dobil kakšen dober posel, ki bo trajal daljše časovno obdobje in ti bo redno polnil poslovni račun vsaj z zadostno vsoto za plačilo prispevkov. Res je tudi, da si lahko skoraj vedno privoščim sprehod sredi delovnega dneva, npr. ob 12h. In zjutraj se nam ne mudi z odpravljanjem v vrtec tako zelo, kot se nam bo, ko bom imela redno službo. Če sem malo cinična, se mi otroške bolezni, ki potrebujejo obisk zdravnika, v resnici izplačajo. No, seveda, če sem uspela plačati s.p. prispevke. V nasprotnem primeru mi ZZZS ne bo izplačal t. i. nege ((Za vse, ki ne poznate tega … Gre za nekakšno dnevno nadomestilo, ki ga izračunajo na podlagi prispevkov, ki si jih plačeval v zadnjem letu. Zaposleni nesejo papir, ki ga dobijo pri zdravniku, svojemu delodajalcu, jaz pa ga odnesem na FURS.))
Če pa zbolim sama, moram ležati vsaj 30 dni, preden sem zaradi bolezni upravičena do “nege”. Komu mar, če v tem času zaradi bolezni enostavno ne morem delati, kar pomeni, da ne morem izdati nobenega računa in zato pač ne dobim plačila …

PR asistentka za FuturaDDB V resnici v samostojnem podjetništvu, v kakršen sem se znašla, ni prav nobene svobode. In resnično si želim, da bi uspela v naslednjem mesecu ali dveh najti podjetje, ki mi bo dalo priložnost, da postanem del njegove ekipe in dam vse od sebe.

Kako iskati službo?

Mogoče sem čudna, ampak odgovor na zgornje vprašanje se mi sploh ne zdi tako enostaven. Ob tem bo kdo najverjetneje rekel, da sem čudna, razvajena ali kaj podobnega, sploh ker je treba “danes sprejeti kakršno koli delo”. S tem da sem prepričana, da je lažje tistim, ki so že v sistemu, kot tistim, ki se skušamo (ponovno) prebiti vanj. Kakor koli … Jaz bi rada službo, kjer bom počela stvari, ki jih že znam, me vsaj malo veselijo in jih bom lahko nadgradila z novim znanjem. Nočem pa delati kot npr. zavarovalniška agentka, ker mi zavarovalništvo nikakor ne diši in bi bila slaba uslužbenka, ali kot natakarica, čeprav rada delam z ljudmi.

  1. Zato sem se iskanja lotila tako, da sem najprej razmislila o tem, kaj znam in kaj bi rada počela. Zadnja leta počnem vse in nič, zato sem morala še toliko bolj razmisliti o tem, saj le tako lahko iščem razpise za delovna mesta, ki bi jih lahko opravljala. Enostavno se mi zdi izguba časa, da bi kar vsevprek pošiljala prošnje oz. se prijavljala na razpise. Verjamem, da bodo moje možnosti za vabilo na razgovor še manjše, če ne bom prošnje in življenjepisa prilagodila razpisu. Logično, kajne.
    Preden odpošljem prijavo, za prilagajanje spremnega pisma in življenjepisa porabim povprečno 3 ure. Za 1 razpis, seveda.
  2. Naslednji korak je bilo urejanje LinkedIn profila, ki ga skušam urejati poslovnemu in ne Facebook svetu primerno ter nabrati zanimive povezave z ljudmi, ki jih poznam ali pa mi lahko na kakršen koli način pomagajo najti nove razpise oz. novo službo.
  3. Zapodila sem se v iskanje primernih razpisov na raznih portalih, kjer so objavljena prosta delovna mesta. Sproti ugotavljam, da posamezna podjetja razpise objavljajo le na svoji spletni strani, svojem LinkedIn profilu ali kje drugje, kjer naj bi se zadrževali njihovi bodoči sodelavci.
  4. Potem sem začela pisati prošnje oz. prijave. Sproti sem napisala svoj življenjepis v več jezikih in ga zdaj sproti prilagajam razpisom. Dokumente, ki jih pripravim za določen razpis, skrbno pospravim v mape, da ob naslednji prijavi laže najdem tistega, ki bo zahteval čim manj časa za prilagajanje.
  5. Prijavljam se na več razpisov. Dokler ne dobim vabila na osebni razgovor in kasneje tudi pogodbe, želim vsem povedati, da obstajam in upati, da mi bo koga pa le uspelo prepričati …
  6. Medtem se trudim svoj s.p. ohranjati pri življenju.

Kako naj prepričam nekoga, da se splača dati priložnost ravno meni?

Jack Ma: Hire the craziestPo 4. oddani prijavi za specialista v marketingu v podjetju BISOL, so me celo poklicali na razgovor. Kar si nekako štejem za uspeh. A so na koncu, vsaj tako so mi napisali v sporočilu, našli nekoga, ki je po izkušnjah še bolj ustrezal njihovemu podjetju. Saj jim verjamem. Vedno se najde nekdo, ki lahko ponudi še več. Hkrati se vseeno zavedam, da lahko papir/internet prenese vse. Tudi v razpisih skoraj vedno beremo visokoleteče besede o delovnih mestih in podjetjih. Pa vsi vemo, da ni vedno vse tako blesteče, a ne.

A pustimo ob strani visokoleteče besede in moč marketinga. Moj največji izziv je, kako neko podjetje prepričati, da sem ravno JAZ tista, ki bi se ji splačalo dati priložnost. Ne samo na razgovoru, ampak tudi s pogodbo. Ko izvem odgovor, ga javno objavim. 🙂

Trenutno ribarim s tremi vabami in imam nekje 1 teden časa, da vidim, če bo kdo ugriznil v moj trnek. Ja, tudi to sem se že naučila … Če od bodočega delodajalca NI odgovora v roku 7 dni, ki se za nas iskalce vlečejo kot leta, potem ne bo nič z novo službo.

Naj zaključim s tolažbo, ki ji danes še nekako verjamem, že jutri pa se lahko zgodi, da mi ne bo prav nič mar za njo, saj položnic ne more plačati ne danes, ne jutri, nikoli. A vseeno … Za dežjem vedno posije sonce. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Enkrat se bo že obrnilo. Upam, da čim prej. 🙄