Danes je dan, na katerega sem čakala zadnji mesec … Pogodba o zaposlitvi je potekla in moja želja, da se podam novim izzivom naproti se je uresničila. Otroka sta v vrcu, mož v službi, birokracija na zavodu urejena, jaz pa sedim na kavču z računalnikom in polno vrečo časa, ki ga lahko porabim za kar hočem.
Ampak, kaj naj počnem? Načrti so v grobem zapisani, stanovanje čaka, da se nekdo zapodi v vse njegove prašne kote in kotičke, jaz pa sem obljubila, da si bom vzela en teden zase in bom počela samo tisto, kar se mi bo zahotelo. O tem sem sanjala zadnji mesec ali celo dlje. Zdaj to lahko naredim, ampak kaj, ko je občutek, da bi se na primer za eno ali dve uri ulegla na kavč in gledala televizijo, čuden. Ne morem kar ležati in gledati televizije! Kaj, če bi med gledanjem še likala, da čas izkoristim? Ne, ne. Ne bom prižgala TV-ja, ker potem gledam in dlje likam. Bom raje likala in poslušala podcaste. Še toliko bi jih rada slišala. Ne. Kaj pa če raje najprej pospravim domačo pisarno? Napišem prispevek za blog? Pospravim otroško sobo? Umijem okna? Vzamem deko in knjigo, ki na moji nočni omarici domuje že dva meseca, in grem ven na sonce brat?
Kdaj sem se tako izgubila v tem, da moram vsako minuto nekaj početi in imam slabo vest, če se za pol ure ali uro odločim samo za gledanje televizije? Zakaj dovolim slabi vesti, da me preganja? Ali moramo res ves čas nekaj početi?
Ko se zavem, da sem se kar globoko ujela to sodobno past, se počutim poraženo. Če želiš uspeti, je treba delati, treba si je dobro organizirati čas, napisati si je treba opravila, cilje. Narediti si je treba načrt, kako boš zastavljene cilje dosegel, ker boš v nasprotnem primeru ostal tam nekje zadaj. Neuspešen.
Takšno mišljenje se mi v resnici zdi grozno. Vsa ta gonja za cilji. Se vam je kdaj zgodilo, da ste se v nekem trenutku zavedli, da se zaradi norije za osebnimi ali službenimi cilji ne pogovarjate več s svojimi najbližjimi? Da se na otroke in moža samo derete. Da vas doma vrže iz tira vsaka malenkost. Da se že sto let niste zvečer skupaj z otrokom usedli na posteljo in mu brez hitenja prebrali pravljico. Da je vse, kar vaša družina sliši od vas: “Ne danes, danes sem utrujena. Ne danes, danes moram še nekaj narediti za službo.” Kdaj ste si nazadnje vzeli čas za svojega moža/ženo? Da ste ga objeli, ga poslušali, ga povabili na sprehod, v hribe, v kino, na izlet, mu skuhali kosilo, ga zmasirali. Da o spolnih odnosih sploh ne govorimo …
Vse lepo in prav, ampak ohranimo zdravo kmečko pamet. Ljudje si moramo zadajati cilje, moramo delati, vendar v tej noriji kapitalističnega sveta nikakor ne bi smeli pozabiti na svoje najbližje in sebe …
Ko nas bo nekega dne ta potrošniški svet, ki hiti ne-vem-kam, povozil in ne bomo več sposobni za delo, bomo ostali sami z našimi najbližjimi. Oni bodo edini, ki nam bodo pomagali, da se poberemo. Če bo to sploh še možno in če bodo oni še vedno ob nas … Življenje je več kot norija. Življenje je več kot kupovanje dobrin, ki jih v resnici sploh ne potrebujemo, več kot brezhibno izklesana telesa in posedovanje velikega svetlečega se avtomobila. Zato si ne smemo dovoliti, da bi se izgubili v tem hitenju za večnim izpolnjevanjem ciljev, ki so nam zastavljeni v službi in ki si jih v iskanju sebe zastavljamo še sami.
Danes bom začela na začetku. Zadala si bom samo en cilj. Zaprla bom oči, se ustavila, zadihala, se sprostila in si dovolila samo biti. Biti Katarina, biti mama in biti žena. Ko bo čas, se bom peš odpravila po fanta v vrtec, pripravila nam bom slastno večerjo, po pravljici za lahko noč se bom pa stiskala z mojim dragim možem. Svojim fantom želim pokazati, da so edini in z njimi želim biti najboljša jaz.
