Pred kratkim sem imela priložnost videti film Chef, ob katerem sem razmišljala o različnih stvareh. O tem, kako pomembno je, da vemo, kaj želimo oziroma česa ne želimo, da se znamo postaviti za sebe in kdaj sprejeti tudi težje odločitve, kinam na prvi pogled ne prinašajo nobene varnosti. Razmišljala sem o tem, da so resnično najpomembnejši družina in naši najbližji prijatelji. Spomnila pa sem se tudi na različne viralne objave na družbenih medijih, ki sem jih v zadnjem mesecu zasledila v Sloveniji: od Korošice in njenega videa o Gucciju, do javnega linča Tanje Gobec, dolgoletne notranje politične novinarke na RTV Slovenija.
Preden nadaljujem, naj vam na kratko opišem zgodbo filma Chef, ki ga lahko v celoti najdete tudi na YouTubeu.
Glavni kuhar oz. šef Carl Casper že nekaj let dela v eni od restavracij. Okoli sebe ima odlično ekipo. Nekega dne se na obisk restavracije napove t. i. food bloger, ki na svojem blogu objavlja kritike restavracij. Zaradi velikega števila sledilcev na internetu ima močan vpliv na javno mnenje, zato se Carl seveda želi izkazati. Zamisli si popolnoma nove jedi, da bi očaral blogerja. Vendar lastnik restavracije zahteva, da namesto novih jedi kuhajo že preverjeno hrano, zaradi katere gosti sploh prihajajo v restavracijo. Šef se najprej upira, kasneje pa popusti volji lastnika. Bloger pride, osebje mu še posebej skrbno postreže večerjo in naslednji dan celotna ekipa iz kuhinje skupaj bere kritiko. Čeprav se začne dobro, ni nadaljevanje besedila prav nič prijazno do Carla. Bloger ni bil zadovoljen. Kritika pa se kot virus širi po družbenih omrežjih (v filmu je še posebej izpostavljen twitter).
Šef je razočaran, svojega 10-letnega sina prosi, da mu ustvari twitter profil, da bo prebral vse, kar se piše o blogerjevem obisku njegove restavracije. Misleč, da je blogerju odgovoril v obliki zasebnega sporočila, objavi komentar na enega od blogerjevih tvitov. Zaradi enega samega tvita Casper čez noč dobi skoraj 2.000 sledilcev. Izzvan in v afektu preko twitterja sporoči blogerju, ki ga poimenuje asshole, naj spet pride v restavracijo, da mu bo pripravil nekaj povsem novega.
Medtem lastnik izve, da bloger ponovno prihaja. Ker je restavracija že popolnoma rezervirana, zahteva, da Carl ponovno kuha jedi z uradnega menija. V nasprotnem primeru bo dobil odpoved. Carl se ne strinja in zapusti restavracijo. Zvečer na twitterju spremlja objave blogerja, ki ne ve, kaj se je zgodilo čez dan in ne razume, zakaj predenj spet nosijo jedi, s katerimi so mu stregli že pri prvem obisku. Blogerjevi tviti razjezijo Carla, ki pride v restavracijo in pred vsemi ozmerja blogerja. Zgrožen je nad tem, da je skupaj s svojo ekipo več let garal za to, da bi ljudem stregli najboljšo hrano, potem pa pride nekdo, ki z nekaj besedami popolnoma uniči celotno delo njega in njegove ekipe.
Izbruh sicer ne bi bil nič “posebnega”, če ga nekdo od gostov ne bi posnel s telefonom in objavil na internetu. Kar naenkrat v Carlu ni nihče več videl odličnega kuharskega mojstra, ampak le še pobesnelega kuharja, ki se je znesel nad gostom v restavraciji. Carl je ostal brez vsega.
Na koncu je s svojo bivšo ženo in njunim sinom odpotoval v Miami in tam prevzel star tovornjak s kuhinjo. Skupaj s sinom in enim od kuharjev, ki je tudi zapustil restavracijo, so ga preuredili in na poti od Miamija do Los Angelesa ponovno uspeli. S pomočjo twitterja, ki ga je za reklamo brez vednosti Carla uporabljal njegov sin. Šele nekje na pol poti, ko so se ustavili v New Orleansu in je 2 uri po tistem, ko so parkirali, pred tovornjakom stala množica ljudi, je sine povedal, da že ves čas tvita in tako ljudje točno vedo, kje in kdaj si lahko privoščijo najboljše kubanske sendviče in druge dobrote šefa Carla Casperja.
Na prvi pogled nič posebnega, a če se spustimo nekoliko globlje …
Na prvi pogled ni ta zgodba nič posebnega. Film je zabaven. V njem je veliko kubanske muzike. Veliko posnetkov odlične hrane ob kateri postaneš lačen ali pa si zaželiš, da bi odšel v kuhinjo in tudi sam ustvarjal. Film ima tudi lepo zgodbo o odnosu med očetom in sinom. In tako dalje. A če se malo ustavimo, lahko v tem filmu prepoznamo zelo pomembno lekcijo o današnjem (digitalnem) svetu, v katerem nam internet omogoča, da lahko v vsakem trenutku izražamo svoje mnenje in smo najpametnejši na svetu.
Samo ena objava in že smo lahko največje zvezde ali javno stranišče. O nas pišejo ljudje, ki nas v resnici sploh ne poznajo. Ali pa mi pišemo o ljudeh, ki jih sploh ne poznamo. Zakaj se je tako dobro na svojih spletnih profilih delati norca iz Korošice, Damjana Murka in podobnih? Zakaj jim delamo reklamo, če se nam zdijo grozni? Zakaj je Denis Avdić, za katerega bi človek rekel, da ima kar nekaj pameti v glavi, posnel parodijo na Korošico? Da zabava ljudi? Da opozorja na dejstvo, da ne smemo nasesti vsakemu, ki posname video in ga obesi na splet? Ali zato, da je z norčevanjem iz neke ženske naredil reklamo sebi?
Se pred objavo svojega mnenja, kako je nekdo neumen, smešen, nesposoben, kdaj vprašamo, kakšen vpliv bo to imelo na človeka, ki ga sodimo brez, da bi poznali širši kontekst? Se mamice, ki na svoje facebook zidove obešajo slike svojih simpatičnih otrok v različnih situacijah, kdaj vprašajo, če lahko to nekoč škodi njihovim simpatičnim otrokom? Si predstavljate, da vaš simpatični 4-letnik, ki vam pomeni vse na svetu, pri svojih 10 letih zaradi nečesa popolnoma nedolžnega ne bo ravno priljubljen v šoli. In potem bodo nekateri otroci, ki se bodo želeli zabavati na njegov račun, na internetu zbrskali nekaj njegovih slik, ki ste jih objavljali, ko je bil še simpatični 4-letnik. Te slike bodo natisnili in jih nalepili po šoli, zraven pa dopisali žaljivke … Ali še enostavneje – si jih pošiljali po snapchatu in podobnih platformah? Kako se bo počutil vaš zaklad? Kako se boste počutili vi? Kako se lahko sploh borimo proti takšnim tako zelo krutim stvarem?
Začnimo pri sebi. Najprej moramo biti boljši mi.
Na to temo vam zelo priporočam ogled TED Talka Monice Lewinsky, pripravnice v Beli hiši, s katero je takratni predsednik Bill Clinton prevaral svojo ženo Hillary. Obstaja tudi posnetek s slovenskimi podnapisi. Vzemite si 25 minut in KLIK.
Internet ima zelo veliko marketinško moč. Z njegovo pomočjo lahko dosežemo velike uspehe.
Glede na to, da je za mano skoraj 10 let dela v spletnih medijih in marketingu – še posebej digitalnem – in da se mi zdi zelo zanimivo, kakšne priložnosti nam iz marketinškega vidika ponuja internet, mi je bil ta film všeč tudi, ker pokaže marketinško moč interneta. 10-letnik je z objavami na twitterju postal najboljši marketing za svojega očeta. 140 znakov, slike in kratki videi so pomagali, da so ljudje poiskali tovornjak in prišli na malico. Ker so bili navdušeni nad hrano, so tudi sami širili glas o potujočem šefu Carlu in njegovi simpatični ekipi. Nobenih dodatnih oglasov.
Film zelo dobro pokaže, da je zadovoljna stranka najboljša reklama. Nič marketinškega napihovanja in nabijanja. Samo iskrenost, resnica in pravi odnos. To je tisto, kar ljudje prepoznajo in še dolgo ostanejo tvoje zveste stranke. Pa še zagovarjali te bodo, če se bo kdaj našla kakšna tečnoba, ki ti bo zbijala ugled …
V kakšne namene pa vi uporabljate moč interneta?
