Ko pride Valentinovo, vsi pametno razpredamo, kako je takšen praznik čisto odveč, če imaš nekoga rad, mu moraš ves čas dajati vedeti, da ga imaš rad, ker Valentinovo je le praznik za trgovce in tako naprej.
Midva res ne dava veliko na take praznike, čeprav mi je mož že nekaj dni pred praznikom zaljubljencem prinesel cvetlični aranžma. Nikoli nisva pretirane pozornosti posvečala darilom. Vedno sva se strinjala, da si dava največje darilo, če si vzameva čas za naju, se odpraviva na kakšen sprehod okoli Mozirja, skočiva na Pršivec ali kakšen drug vrh, si privoščiva kopel, delava jogo, namesto, da bi zaspala, se zaklepetava v noč, se ustaviva in objameva ali obiščeva kakšno predavanje, razstavo, koncert, zakonsko skupino …
Trudiva se, da bi si podarila predvsem čas. Pri tem nama zelo pomaga tudi moja tašča.
Tudi v ponedeljek, ko je Slovenijo spet zamedlo, sva izkoristila priložnost, se obula v zimske škornje in odšla na dolg sprehod čez bela polja. Bilo je čudovito. Snežinke so še padale z neba, pokrajina je bila ovita v belino, sneg pod nogami pa je škripal kot že dolgo ne.
Če nismo mogli praznovati belega božiča in novega leta, bo pa belo vsaj kitajsko novo leto, ki ga letos praznujejo 16. februarja. 😉
Upam, da tudi vama uspe vzeti si čas za vaju. To je najboljše in najpomembnejše darilo, ki si ga moramo pari podariti, da ne bomo nekega dne ugotovili, da smo se spremenili v sostanovalce. ❤️
