Služba je pomemben del našega življenja. V njej preživimo več budnega časa dneva kot z našimi najbližjimi. Omogoča nam plačevanje položnic in še kaj. Če služimo denar z nečim, kar počnemo radi, juhu. In seveda bi v službi morali početi službene stvari. Nič nenavadnega se mi ne zdi niti, da delovnik kdaj potegnem v večer, soboto, vikend.
Vendar … nočem biti v službi 24/7. Ker to NI normalno. Ker se nočem pri 50 letih zavedeti, da sem živčna razvalina in da čeprav živim skupaj z družino (možem in dvema otrokoma), v resnici živim sama. S službo. Ki bo pozabila na mene ob prvi daljši bolezni, ko se ne bom mogla na mrežo priklopiti niti od doma. Tujci, s katerimi bom živela v istih prostorih (če me ne bodo že prej zapustili), pa me sploh ne bodo več opazili in se zmenili za mene, ker tako ali tako ne bomo imeli nič več skupnega.
Jaz se tega ne grem. To je skregano z logiko. Po eni strani je treba delati in “haslati“, po drugi strani govorimo, kako je treba uvesti 6-urni delovnik, ker je to tisto časovno obdobje, ki ga v 8-urnem delovniku dejansko porabimo za učinkovito delo.
V resnici pa se vsi ženemo samo še za tem, da bomo prodali kar se da, da bomo imeli čim več pod palcem, da bomo lepi in večno mladi ter napolnjeni z botoksom. Pred sodelavci radi “potarnamo”, kako cele popoldneve otroke vozimo s tega na oni trening, ker naš fant in naša punca sta res nadpovprečno inteligentna in uspešna. Nihče nima težav. Vsi smo top!
Zdi se, da malokdo pomisli, da smo ljudje še kaj več kot le mašine. Na eni strani nam vlada mamon, na drugi new age. Oba pa nas spodbujata, da sami zmoremo vse. Da smo sami največji carji. Vsi smo lepi in ves čas se imamo super, noro, vrhunsko, ni-da-ni, najboljše, top!
Čeprav se moramo vživljati v našega kupca in odkrivati ter reševati njegove probleme, da ga bomo lažje prepričali v nakup, nočemo nič slišati o tem, da je vse več ljudi izgorelih, da starejši ljudje, pa ne mislim samo na tiste pri 80., postajajo vse bolj osamljeni. Nočemo poslušati, da nimamo več pravih družinskih ali prijateljskih odnosov, kjer so si ljudje pripravljeni vzeti čas drug za drugega, se ustaviti, si prisluhniti, se objeti, si pomagati, čeprav samo s prisotnostjo in molkom.
Podpiram napredek in verjamem v dejstvo, da človek z delom dobi dostojanstvo in ne glede na poklic bi morali vsi zaslužiti dovolj, da bi si lahko privoščili bolj kakovostno hrano, kakšen kos več v omari, dodaten izlet za otroka ali celo družino, gledališko predstavo, slikarsko razstavo, kino ali koncert.
Ampak ustavimo se malo. Zadihajmo. Globoko. Dovolimo si priznati, da je kakšna stvar tudi samo povprečna ali slaba. Poglejmo se v ogledalo in si priznajmo, da ne bomo celo življenje superheroji. Ker je življenje cikel. Eni pridejo, drugi grejo. In ne potrebujemo polno materialnih stvari, da smo srečni.
Tudi naše telo bo enkrat staro, botoks in lepotna kirurgija ne bosta mogla zakriti vseh gub. Naši otroci ali prijatelji bodo enkrat odšli. Priznajmo si, da tudi mi lahko nekega dne pristanemo v domu za starejše občane. Mogoče bomo imeli srečo in bomo neke noči samo zaspali, ali pač ne in bomo počasi postajali vse bolj dementni in odvisni od neznancev, ki bodo svoj kruh služili s skrbjo za starejše. Samo upamo lahko, da bodo svoje delo opravljali z veseljem in bodo zanj tudi pošteno plačani, da ne bodo zaradi svojih težav slabše skrbeli za nas … Tudi mi se bomo prej ali slej srečali s smrtjo nekoga, ki nam pomeni vse in še več …
Ne, ne sprejmem u-/izgovora, da pač živimo v takšnem sistemu. Ker smo sistem ljudje in samo mi ga lahko spremenimo.
Mogoče je to priložnost za letošnji postni čas. Da se do 1. aprila, ko se post konča z veliko nočjo, ne obremenjujemo samo s tem, da ob petkih ne bomo jedli mesa, ampak si postno akcijo zastavimo tako, da si vzamemo več časa za sebe in sočloveka. Za tišino in delanje ničesar. Da v sebi spet začutimo bistvo človeka. In bistvo človeka ni služba. V to sem prepričana.
