Eno od najtežjih vprašanj zame je, ko moram napisati ali povedati svoj poklic ali ko moram povedati kdo sem. Sem nič več kot samo Katarina. Nemirna duša, ki jo zanima milijon stvari in išče, kaj bi še počela, da bi se počutila bolj izpolnjeno, da bi odkrila svoje pravo poslanstvo. Mogoče pa je ravno gozdna terapija tisto, kar mi bo omogočilo, da ne bom več toliko begala in bom bolj umirjena.
Spomnim se, da sem sredi svojih tridesetih let poslušala nekaj let starejše ženske, ki so govorile, da ti je po štiridesetem načeloma že popolnoma jasno, kdo si, kaj ti je všeč, kaj želiš oz. česa nočeš, kaj je tvoje poslanstvo. Tolažila sem se z mislijo, da bom najverjetneje takrat tudi sama bolje vedela, kdo je ta Katarina in kaj je moje poslanstvo.
Do zdaj sem se že naučila, da redno iščem in vedno hočem še nekaj. Tako so mi v tem iskanju na pot prišla izobraževanja iz nevrolingvističnega programiranja (NLP). V dobrih treh letih sem opravila vse tri stopnje NLP izobraževanj (NLP praktik, NLP mojster in NLP trener) in junija 2022 postala mednarodno certificirana NLP trenerka.
Od takrat naprej sem razmišljala, kakšne so moje možnost in želje, da bi s tem znanjem počela še kaj več, kot to, da se ga trudim kar najbolje uporabljati zase. Ker nisem našla pravega odgovora na vprašanje, kako lahko z NLP-jem pomagam še komu, sem začela resno razmišljati, da bi nadaljevala z izobraževanjem za NLP coacha. Zdelo se mi je, da bi to znalo biti tisto, kar iščem. Vendar sem nekajkrat tik pred klikom na gumb “Prijava” vedno znova izbrisala podatke iz spletne prijavnice in nadaljevala s čakanjem. Nekaj se mi enostavno ni zdelo prav.
Potem pa sem nekega jesenskega večera drsala po svojem facebook zidu in videla objavo znanke, da se je udeležila prve konference o gozdni terapiji v Zagrebu. Udarilo me je kot strela z jasnega. Kaj je to gozdna terapija?!?
Začela sem iskati podatke o gozdni terapiji. Najprej sem naletela na gozdno kopel (jap. shinrin yoku), ki so jo v 80. letih 20. stoletja začeli izvajati in raziskovati Japonci. Do danes so s pomočjo številnih raziskav dokazali, da gozdna kopel zelo pozitivno vpliva na človekovo fizično in duševno zdravje. A se nisem ustavila pri Japoncih. Brskala sem naprej in našla ameriško združenje ANFT*, ki ponuja izobraževanja za vodnike gozdne terapije. Ugotovila sem tudi, da se na tem področju tudi v Sloveniji dogajajo določene stvari in da že imamo ANFT certificirane vodnice gozdne terapije.
Ja. Gozdna terapija. To je tisto, kar sem iskala. To je tisto, kar bi hočem početi tudi jaz! Pregledala sem urnik razpisanih terminov za izobraževanja, brala o gozdni kopeli in se na koncu prijavila v skupino, poimenovano po malem polžku leaf sheep (ne vem, če obstaja slovenski prevod; mogoče listnata ovčka?). Dobivati smo se začeli konec marca.
Po prvih treh srečanjih in eni online vodeni gozdni kopeli, ki sta nam jo pripravila naša ANFT mentorja Ben Page in Geeta Stilwell, sem še toliko bolj prepričana, da je to res tisto, kar sem iskala.
Biti vodnica gozdne terapije se mi zdi nekaj zelo posebnega. Imeti znanje, da ljudi vodiš v gozd, mestni park ali na kakšen drug košček te naše čudovite Zemlje, kjer lahko doživijo stik z naravo, se mi zdi tako jaz. Da vas vodim v gozd brez vseh pričakovanj. Vas samo povabim, da si za 3 ure dovolite biti prisotni tukaj in zdaj. Da se prepustite vsem svojim čutom in naravo opazujete, poslušate, začutite, potipate, povohate in okusite. Nobenih visoko letečih ciljev. Le vabilo.
Na tej poti učenja bom samo sebe čim večkrat povabila v gozd. V tem času s ciljem, da se naučim več o sebi, svojih občutkih, da se bolj povežem z gozdom in da ustvarim odlične temelje, da tudi vas čim prej lahko povabim s seboj na sprehod.
Še kakšno leto in čutim, da bom tudi jaz lahko rekla, da sredi svojih štiridesetih veliko bolje vem, kdo sem in kaj je moje poslanstvo.
*ANFT je ameriško združenje Association of Nature and Forest Therapy.
