Šele, ko se vračam domov s triurnega pohajkovanja ob reki Savinji, ugotavljam, da smo 4. oktobra 2023, kar pomeni natanko dva meseca od poplav 4. avgusta 2023.
Čeprav bi se najraje še kakšno uro brezskrbno potepala naokoli in v telefon lovila prizore iz narave in umetniška dela, ki jih je velika umetnica Poplava 4. avgusta izdelala iz umetnih in naravnih materialov, me preganja misel, da moram še kaj narediti.
Danes ne morem nehati razmišljati, kako lahko ljudje naredimo nekaj dobrega za naravo. Kako bi lahko čim bolj pospravili smeti, ki jih je z vseh mogočih koncev in krajev na svoje bregove nanosila Savinja?
Razmišljam o ekološkem žalovanju (ang. eco grief); o žalosti, ki jo človek občuti, ko izgubi del naravnega okolja, kjer biva. Odkar sem v okviru izobraževanj za vodnico gozdne terapije oz. gozdne kopeli izvedela za ta izraz in doživela poplavo, resnično razumem, kaj to pomeni. To je neizmerna žalost, ki jo začutim ob pogledu na nabrežje Savinje. Ko vidim, kako je voda odnesla več kot 10 metrov nabrežja, kjer je potekala tako priljubljena pot ob Savinji. Ali žalost, ko doma gledam kakšen dokumentarni film o naravi in spremembah, za katere je kriva tudi naša pohlepna vrsta.
Kamorkoli pogledam odpadki še vedno bingljajo z vej, se ovijajo dreves ali krasijo otoke naplavin sredi struge.
Rože pa kar cvetijo in zrele robide so videti slastne. Naj kar bodo, a se jim odpovem, ker ne vem, kaj vse so potegnile iz zemlje in skrile v te, tako mamljive plodove.
Race se kopajo v reki. Čaplje letijo nad strugo in se oglašajo z enakomernim glasom. Kot bi sporočale: “Človek je tukaj. Človek!”
Pridem do gozda, ki ga želim raziskati, da bi tja peljala punce na vodeno gozdno kopel, ki si jo bodo podarile kot rojstnodnevno darilo.
Moja glava pa kar ne utihne. Tisoč in ena misel se podi po njej. Potem pa spet tišina. Samo zvok reke in avtomobilov, ki prevažajo mojo vrsto po opravkih.
Šele ko prispem do visoke jelke in me sprejme med svoje korenine, se misli začnejo umirjati. Drsenje moje dlani po njeni z mahom poraščeni korenini me neverjetno pomirja. Odganja moje strahove, moje dvome. Podpira me.
Odstranim še nekaj malih delčkov kostanjevih ovojev, ki so napikale mojo zadnjico, in se usedem še bliže k Jelki. Naslonim se na njeno deblo. Roka mi še vedno počiva na njeni korenini. “Vse bo v redu,” mi sporoča. Ne slišim, vendar čutim. In to je dovolj. Ne potrebujem jasnih glasov ali drugih znamenj ali dokazov, da vem, da je Jelka tista sogovornica, ki jo potrebujem na tem sprehodu.
Spijem čaj, ki sem ga prinesla od doma in opazujem gozd. Čas mineva. Ne vem natanko kdaj sem se usedla k Jelki. Odkar sva skupaj, mi je pomagala umiriti um.
Začutim, da je čas za odhod. Pospravim termovko in skodelico ter se dvignem. Ne morem se posloviti brez objema. Stisnem se k Jelki in se ji zahvalim. “Hvala! Prenesi mojo zahvalo tudi drugim drevesom v tem gozdu. Vem, da ste povezana med seboj s koreninami in drugimi podzemnimi sistemi, o katerih naša vrsta ve tako malo. Pa oprostite. Oprostite, da naša vrsta, ki nenehno hiti in hoče vse takoj zdaj, ne razume, kako mogočna ste drevesa. Kako pomembna ste za nas. Kako modrejša ste. Veliko bi se lahko naučili od vas. Hvala. Upam, da se kmalu spet vidiva.”
Sledim poti, ki pelje iz gozda. Prečkam travnik in se vrnem na nabrežje Savinje. Dolžnost me vleče nazaj v človeški svet. Polna sem vtisov in odločena, da moram takšne sprehode večkrat ponoviti. Preveč sem še nemirna. Potrebujem več odgovorov. Več odločnosti. Več poguma. Več vere vase.
Verjamem, da mi bo uspelo. In upam, da bom v prihodnjih mesecih in letih čim več ljudi peljala na gozdno terapijo oz. počasen sprehod po gozdu, kjer terapevtski del popolnoma prevzame gozd. Jaz se bom samo potrudila odpreti vrata vanj.
