Za mano je čudovit in umirjen zadnji novembrski konec tedna. Od petka popoldan do nedeljskega kosila sem bila na Dovjem. V odlični družbi smo vadili jogo, dobro jedli in uživali v lepotah gozda, narave. Super izkušnja, ki jo bom vsekakor še ponovila.

Na joga vikend me je povabila moja mozirska učiteljica joge Tjaša iz studia PotuJoga. Še preden je šla z mano na vodeno gozdno kopel. Ker je bil zadnji novembrski vikend v našem koledarju ob njenem vabilu prazen, sem bila takoj za, da združim dve meni tako ljubi stvari kot sta joga in gozd.

S Tjašo se poznava že približno 10 let. Spoznali sva se kmalu po tem, ko sva se z Romanom preselila v Mozirje k njegovim in sem pri svojih ljubljanskih joga učiteljih (Nataši in Primožu Kastelic iz Primusa) poizvedovala, če poznata koga, ki vodi jogo v Mozirju in okolici. In tako je Tjaša Copot (Petek) postala moja joga učiteljica v Mozirju.

Skupaj z možem Tomažem že vrsto let organizirata joga vikende in druga potovanja po svetu. Nazadnje sta skupino popotnikov peljala v Maroko. Za tokratni jesenski joga vikend pa sta izbrala malo vas na gorenjskem – Dovje, ki je med drugim znana kot eden najbolj sončnih krajev v Sloveniji.

Kmalu po tem, ko smo se v petek pripeljali na Dovje, sva se s Tjašo odpravili nad vas, da bi se malo razgledali. Ona je želela najti pot za sobotni jutranji sprehod v tišini, mene pa je zanimala narava, gozd. Hotela sem spoznati in začutiti naravo, kjer bi v soboto lahko izpeljali vodeno gozdno terapijo. Našli sva čudovit del gozda, od koder se odpiral božanski pogled na Julijce v sončnem zahodu. Naredili sva okviren časovni načrt za soboto in se odpravili nazaj k Potokarju.

V soboto smo se prebudili v zasneženo jutro. Ravno toliko snežnih kroglic je navrglo, da je bila pokrajina rahlo pobeljena, pohod v tišini pa še bolj pravljičen.

Po zajtrku, ki nam ga je, tako kot vse ostale obroke, pripravil kuharski mojster in človek mnogih znanj in talentov, Gregor Audič, sem se namesto na dveurno jogo raje odpravila v gozd. Želela sem si še enkrat v miru ogledati pot in pripraviti načrt za vodenje gozdne kopeli. To je bilo moje prvo zimsko obarvano vodenje, zato je bilo načrtovanje še toliko bolj pomembno.

Kljub temu, da je sonce do popoldneva skoraj popolnoma stalilo snežne kroglice, nas je na zimo še vedno opozarjal mrzli severni veter. V sunkih se je zaganjal v strm pašnik, in ga lizal s svojim hladnim, na trenutke hrapavim jezikom. Spreminjal se je v energijo, ki je drevesom in njihovim krošnjam omogočal premikanje in poplesavanje.

Ob potočku, ki teče skozi gozd, sem se usedla na skalo, da bi si zapisala načrt za zimsko obarvano vodeno gozdno kopel. Težko se je bilo zbrati, saj so me vedno znova premamljale igre, ki jih je spodbujal veter. Ples dreves, sledi vetra na mojih licih, iglice, ki so deževale z vetrom, zvok slokega macesna, ki se ni mogel najbolj trdno postaviti v bran vetru in me je kar malo prestrašil, ko sem pomislila, kakšna je možnost, da bi se podrl v mojo smer, poplesavanje travnih bilk, potujoči oblaki nad Julijci – toliko zanimivih stvari, ki so kradle mojo pozornost.

Narava je tako zanimiva in čeprav se nam kdaj zdi, da je vse bolj statično, se stvari ves čas spreminjajo, tako da nikoli ne moreš do potankosti načrtovati gozdne kopeli. Zato je tako pomembno, da vodniki in vodnice vedno znova vzpostavljamo odnos z naravo, z gozdom. Le tako smo lahko čuječi in odprti za ideje, ki nam jih v danem trenutku predlaga gozd.

Tokratna gozdna kopel ni trajala dve do tri ure, kot tiste jeseni, spomladi ali poleti. Severni veter in nizke temperature, so nas kljub zimskim oblačilom in dodatnim termo dekam že po dobri uri pregnale nazaj h kaminu.

Kljub temu, da smo gozdno kopel zaključili tako hitro, so udeleženci dobili občutek, kako blagodejno je, ko se znamo v gozdu ustaviti. Ob toplem kaminu pa smo se še naslednji dan pogovarjali o mrazu. Super je, da imamo priložnost okusiti tudi zimo v gozdu. Da ozavestimo veter, mraz in ju zmoremo pogledati v drugačni luči. To ne pomeni, da ju vsi vzljubimo. A že to, da se ju zavedamo, da vzpostavimo odnos z njima je dovolj. Dovolj, da smo še naprej raje ob kaminu ali pa dovolj, da jima bomo dali novo priložnost in nam mogoče odkrijeta še kakšno skrivnost – o njima ali o nas samih.

Zame, kot vodnico gozdne terapije je vedno malo napeto, preden peljem ljudi v gozd. Res imam rada naravo, gozd, v njem vidim toliko čudovitih in zanimivih stvari, skoraj vedno se znam nekako prepustiti, obstati in opazovati. Tako kot je to delalo mnogo ljudi, ki so pomembno vplivali na razvoj človeške družbe, kot na primer Nikola Tesla ali Albert Einstein. Želim si, da bi bili tudi tisti, ki gredo z mano, navdušeni, da bi se znali ustaviti, prisluhniti, odpreti svoje srce in začutiti gozd z vsemi čutili. Zato sem vedno vesela, ko gredo z menoj ljudje, ki jih to zanima in so se res pripravljeni prepustiti trenutku in gozdu.

Sobotno popoldne in večer smo izkoristili še za nekaj bolj umirjenih jogijskih asan in za potovanje po svetu od Maroka, Španije do Indije, ko je Tomaž z nami delil slike s potovanj, ki jih je vodil.

V nedeljo smo vikend zaključili z vadbo joge in okusnim kosilom ter vsi prerojeni in polni nove energije odšli domov, novim izzivom naproti.

Hvala Tjaši, Tomažu, Gregorju in vsem ostalim za čudovit konec tedna. Se vidimo naslednjič!