Ura je bila 11:00. Sedel je pred vrati nasega hodnika. Na mizici poleg njega je stala plocevinka piva Baltika7. Od njega je prihajal vonj po alkoholu. Po anglesko naju je vprasal ce ziviva tukaj. “Seveda, ziviva tukaj.” “Aha. A gresta v mesto, punci? Kdaj se pa vrneta?” se je se naprej trudil s svojo polomljeno rusko anglescino. Medtem ko nama je zacel razlagati, da je nas varnostnik in da bo cel vikend sedel pred nasim hodnikom in ga varoval, se je malo zapletel. Povedali sva mu, da znava rusko. Naj nama govori v ruscini. In je nadaljeval … Se enkrat je ponovil, kdo je in pohvalil Ninino ruscino. Potem sva se poslovili.

avrora
pogled na zasidrano krizarko Avroro

Ko sva zunaj cakali se na obe Katji, je prisel za nama, si prizgal cigareto in nama razlozil, da je to le njegova obcasna sluzba. Zanjo dobi 150 dolarjev. Drugace je vodic po Peterburgu in nam lahko kaj pove. “V redu, gospod. Potem nama pa povejte, koliko je vstopnina za ladjo Avrora in do kdaj je odprta.” “Ja, imata pa sreco. Danes je sobota in ni vstopnine za Avroro. Vesta, Avrora je s svojim strelom 25. oktobra 1917 ob 21:40 spremenila svetovno zgodovino! To je bil zacetek revolucije.”

avrora
Avrora

Tisti dan smo se najprej odpeljale na sever mesta, kjer smo poiskale nek trgovski center, o katerem sem izved