V prvem letniku srednje šole so nas v okviru vikend izleta v Italijo peljali tudi v Benetke. Vse, kar se spomnim, je bilo oblačno vreme, smrad, Doževa palača in majhni zeleni uhani, ki sem si jih kupila, a jih nisem nikoli kaj dosti nosila. Takrat Benetke name niso naredile posebnega vtisa, zato nisem nikoli prav razumela navdušenja nad njimi. Niti si nisem želela, da bi jih ponovno videla. Zadnjih nekaj let pa sem se večkrat spomnila nanje, ko sem kje zasledila kakšno novico o Beneškem bienalu ((Med osnutki imam poleg objave o Ai Weiweijevih delih, ki smo jih videli, tudi objavo o Beneškem bienalu.)). Sloves, ki ga v sebi skriva besedna zveza Beneški bienale, je tako močan, da sem bila prepričana, da se bom z Benetkami še srečala. Ko sem v začetku letošnjega leta prebrala, da bo letos tam tudi Ai Weiwei, glavni junak moje sinološke diplome, ni bilo nobene možnosti več, da obisk svetovne razstave prestavim na kakšno od naslednjih edicij.

Doževa palača in Most vzdihljajev.

 

 

Kako do Benetk v lastni režiji?

Nič lažjega. Pogledaš zemljevid, malo posrfaš po internetu in razmišljaš o različnih možnostih, kako priti do