Bohinjcem, Primorcem in še nekaterim drugim Slovencem je za božič voda spet neposredno in posredno pokazala svoje zobe. Ko sem najprej gledala naraslo Savinjo, nato pa Savo in še opustošenje, ki ga je za sabo pustilo naraslo Bohinjsko jezero, me je vedno znova prešinjala misel, kako majhen je pravzaprav človek. Kot bi mi deroča voda govorila, naj si ne domišljam, da sem ne vem kako pomembna, ker me ona lahko odplakne, kadar koli se ji zljubi.

Tako sem zadnje dni z vsem zanimanjem spremljala novice, ki so prihajale predvsem iz zahodnega dela Slovenije in si želela, da bi se vse skupaj čim prej umirilo in da deroča voda ljudjem ne bi povzročila veliko škode. Močno deževje je ogromno razdejanje povzročilo tudi v Bohinju in nekaj časa se je zdelo, da 26. decembra sploh ne bom mogla priti do doma. Vendar se je vreme le umirilo in vsi, ki so zadolženi, da v takih razmerah ukrepajo, so se spet izkazali.

Ko sem že bila doma, sem predlagala, da si gremo malo ogledati, kaj je naredila voda na Ribčevem Lazu in v Ukancu. Po vaseh v Spodnji bohinjski dolini nisem želela hoditi, ker je bilo tam najhuje in verjamem, da so ravno firbci tisto, česar si domačini in gasilci, ki pomagajo čistiti razdejanje, v takih trenutkih najmanj želijo.

Česa takega še nisem videla in upam, da ne bom nikoli več. Kljub temu pa ugotavljam, da je to po septembru 2007 in oktobru 2008 že tretje zaporedno leto, ko je močno deževje naredilo razdejanje v Bohinju. Kar sem videla, je težko opisati z