S koncertom Branka Završana v Slovenskem mladinskem gledališču ((uradni naslov predstave oz. koncerta je Jacques Brel – Branko Završan: Senca tvojga psa; gledališko-glasbena monodrama za pojočega igralca in tri glasbenike)), sem zaključila s koncertnim letom 2008.

Tokrat je bilo malo drugače. Vse skupaj se me namreš ni dotaknilo na tak način, kot kakšni drugi koncerti, ko sem si kdaj že med samim dogodkom v glavi spisala nekaj tekstov za objavo na blogu. Tokratni užitek je bil drugačen. Miren, navdihujoč in estetski. Besede, ki jih je Završan sporočal občinstvu, kot da je Jacques Brel, eden največjih šansonjerjev nasploh, so zvenele čudovito, povezano in sočno. V meni so zbujale razne emocije; od veselja pa vse do žalosti.


slovenski Jacques Brel – Branko Završan
Zelo všeč mi je bil intervju z Brelom, ki ga je Završan zelo dobro vkomponiral v koncert. Če se prav spomnim iz intervjuja, ki ga je z Završanom že pred premiero predstave imel Jure Longyka, so bili odgovori na vprašanja, ki jih je med koncertom Završanu-Brelu zastavljal kontrabasist, vzeti iz raznih Brelovih intervjujev. V enem od odgovorov sem se zelo našla. Vprašanje je bilo namreč, zakaj je tako jezen. Odgovor pa se je glasil približno tako … “To ni jeza, ampak bolečina. In človek, ki ga nekaj boli, kriči.” Na koncu je še dodal, da ljudje, ki jih ne bolijo drugi ljudje, zanj niso pravi ljudje. Ravno tako za Brela tudi ni človek nekdo, ki se nikoli ne zjoče … Bogat človek je bil ta Jacques Brel. Bogat.