Ne vem, koliko skupnega imata oz. sta imela festival Armenija od blizu, ki se že od decembra 2009 poteka v hramu slovenske kulture, in koncert armensko-ruske zasedbe Deti Picasso, ki se je ponovno vrnila na naše male odre. Verjetno jima je skupna le država, ki jo še do junija predstavljajo v Cankarjevem domu in je hkrati tudi država, iz katere prihajata gonilni sili slikovitih Picassovih otrok, sestra in brat Arutyunyan.

Z Armenijo sem se prvič – tako zares – srečala ravno zaradi koncerta, ki so ga imeli Deti Picasso v okviru Trnfesta 2008. Spomnim se, da so me tistega avgustovskega večera tako začarali, da sem si kupila kar dva njihova albuma in jih dodobra preposlušala. V njihovi glasbi je nekaj, kar me vznemirja in pomirja hkrati. Ob njihovih rockersko psihadeličnih zvokih me odnese v svet čustev. Nekam, kjer se počutim tako zelo dobro, tako zelo doma. Nekaj takega sem občutila tudi na koncertu 22. aprila, ko so Deti Picasso gostovali v Kinu Šiška.

Zadnje čase se mi zdi, da se strani v koledarju obračajo še hitreje kot ponavadi in moje baterije se kar ne uspejo napolniti do konca. Služba, diploma ter to in ono je krivo, da se včasih sploh ne znam več ustaviti, zadihati in uživati v stvareh, ki se mi dogajajo v času, ko ni nobenih obveznosti. Že dalj časa pa se mi dogaja, da se koncerta, kamor se odpravljam, zelo veselim, a me, preden odidem od doma, popade neka čudna nervoza. Kot, da grem na kakšen zahteven in zoprn izpit. Takšna nervoza m