Že dolgo nisem bila na morju. Včerajšnji dan ((četrtek, 22. okt. 09)) sicer ni bil ravno najboljša izbira, če bi sklepala po vremenu, ampak je bilo vseeno lepo. Drugačno. Dež je iz sivih oblakov, ki so se zbrali nad Slovenijo, najprej samo pršil, potem pa so oblaki začeli puščati. Kljub vetru, močnemu dežju ter mokrim čevljem in hlačam, bi se najraje usedla na klopico ob obali, ki jo je že zalivalo valujoče morje, in strmela nekam v daljavo. S popolnoma prazno glavo, brez skrbi, kaj vse moram še postoriti, ko se vrnem nazaj v deževno Ljubljano, brez glasbe, samo z valovanjem morja, ki bi božalo moje noge in ušesa.

Na morje bi morala hoditi konec septembra ali oktobra. Takrat ni vročine, ni gneče in vse je drugačno. Mirno. Vsaj zdaj se je zdelo tako.

Kaj sem sploh delala v Kopru?
Direktorju Zavoda za medgeneracijsko povezovanje Zlata leta, ki je bil povabljen, da na Radiu Koper predstavi zavod, pri katerem sodelujem tudi sama, sem delala družbo. Lahko bi celo sedela zraven v studiu, a moj nos še ni najbolj prijazen do mene zato nisem želela povzročati kakšnih čudnih zvokov, ki bi strašili poslušalce na drugi strani radijskih sprejemnikov. Tako sem tiste pol ure, kolikor je trajal intervju, delala družbo tehniku. Skupaj sva poslušala pogovor, ki se je odvijal za steklom.