Današnji razviti svet nas je pošteno zasužnjil. Smo sužnji avtomobilov, sužnji hiš in stanovanj oz. bank, sužnji takšnih in drugačnih položnic. Če grem še malo dlje, mogoče že bolj na področje filozofiranja, smo v resnici tudi sužnji materialnih dobrin, za katere nam ves čas prigovarjajo, da je življenje z njimi boljše. Sicer je pa vse tako poceni. Zakaj ne bi imel tvoj otrok plastične kosilnice, če stane samo 5 €, njemu pa so tako zelo všeč kosilnice … Ni važno, če bo aktualna samo kakšen dan po nakupu ali to, kaj vse s seboj prinese izdelava takšnih reči. Takšna je pač realnost.

Ampak trenutno me bolj kot to, kje za vraga vzeti za položnice, kredite in druge materialne stvari ali hrano, zanima nekaj drugega.

Kako nizko/daleč želim iti? Kako težko vprego zmorem ali bolje hočem vleči?

Zanima me, ali sem se pripravljena zaradi položnic, kreditov, poceni plastike in majčk še bolj zasužnjiti?