Občutek imam, da nisem ne eno ne drugo, ne mama ne samostojna podjetnica …

mama ali samostojna podejtnica

Nekega poznega februarskega popoldneva, ko je ob 18h še vedno tema, sem bila doma sama z najinima fantoma. Za mano je bil dolg dan in vse, o čemer mi je še uspelo razmišljati, je bilo, kdaj bosta fanta končno zaspala. Starejši sin je očitno čutil mojo napetost, saj sem se zaradi utrujenosti razjezila za skoraj vsako malenkost. Namesto, da bi me ubogal, se je zdelo, da počne samo tisto, česar ne sme. Vem, da me utrujenost naredi veliko bolj razdražljivo, stvari me hitreje zmotijo, glas povzdignem že pri tretji ponovitvi navodila za dejanje, ki ga mora otrok izvesti. Vsega se zavedam, a v takih trenutkih se premalokrat uspem dovolj zbrati in poskusiti ostati čim bolj mirna.

Ko sem starejšemu sinu s povzdignjenim glasom že tretjič razlagala, da ne sme tepsti svojega mlajšega brata, on pa je še četrtič dvignil roko, ker mu nečesa nisem dovolila, stekel k malemu, ki je bil na tleh sredi hodnika, in ga z vso močjo dveletnika klofnil po glavi, se mi je malodane stemnilo pred očmi. Fant je seveda dobro vedel, kaj je storil in kaj sledi, zato se je hitro obrnil in jo ucvrl stran. Odhitela sem za njim. “Če težim, da se ne tepemo, tudi jaz ne smem zamahniti z roko,” sem se zavedla. Ko sem ga dohitela, sem ga pocukala za lase, ga zgrabila za roko in odnesla oz. odvlekla v sobo na pavzo. Posadila sem ga na tla, iz mene pa se je z vso močjo, ki jo premore moje telo, vsul gromozanski plaz besed. Ne vem, če me je otrok kaj razumel, ker sem se še sama komaj. Očitno je bilo v tistem trenutku zame bolj pomembno, da dam iz sebe vse, kar me je težilo. Ko sem nehala s kričanjem, s katerim sem želela preglasiti njegov jok, sem z malim odšla v dnevno sobo, se usedla na kavč, prižgala risanke in se zavedla svojega izpada.

Počutila sem se GROZNO! Si moj sin res zasluži, da se tako derem nanj?! To bitje, ki pride k meni, me objame, potreplja po hrbtu in reče, da me ima rad, jaz pa mu odgovorim, da imam tudi jaz njega najraje na svetu … Je on kriv, če sem utrujena?! Že tako me preganja občutek, da bi morala preživeti več časa z najinima fantoma in da bi morala biti takrat sproščena in osredotočena le na njiju in na igro z njima. Tako pa se večkrat ulovim, da se mi še na poti do otroškega igrišča in medtem ko pomagam plezati na igrala po glavi podijo misli o tem, kako bom uspela dobiti delo za dostojno plačilo, da bom lahko plačala položnice, da bomo lahko šli v trgovino po hrano ali si recimo privoščili tortico v bližnji slaščičarni.

Slaba vest me je preganjala še nekaj naslednjih dni. Izginila je, ko sem se odločila, da bo moj letošnji post namenjen vaji v potrpežljivosti. Potrpežljivost je Božja mast …

mama

Spraševala sem se, če sploh zmorem “odigrati” vse te vloge mame, podjetnice in Katarine.

Sem lahko mama in podjetnica v eni osebi, v enem dnevu? Seveda. Ampak ali jaz to zmorem?

Bom zmogla! Kako? Tako, da se vsak dan znova trudim uresničiti čim več naslednjih točk.

  1. Najprej moram ločiti čas, ki ga imam na razpolago za službo, od tistega za družino oz. prosti čas.
  2. Potruditi se moram, da se moj dan začne čim prej. Prej urejena jaz in otroka pomeni zgodnji odvoz v vrtec in posledično prej začeto delo. Ne, da ob 14h razmišljam, kako me je povozil čas.
  3. Naučiti se moram koncentrirati samo na eno stvar naenkrat! V to točko spada tudi, da morajo biti med delom na računalniku vse spletne strani kot so: Gmail, Facebook ipd. zaprte. Čisto me odnesejo …
  4. Zato moram čas brez fantov čim bolje izkoristiti. Takrat moram delati tisto, kar bo prispevalo k uresničitvi mojih poslovnih idej. Ne smem iskati novih idej, ampak skušam udejanjiti že premišljene stvari.
  5. Čas priprave kosila si lahko skrajšam z načrtovanjem točnega jedilnika za celoten teden. Pogledam na listek, aha, danes je na vrsti zelenjavni riž, za pripravo potrebujem pol ure, še pol ure za hranjenje, pospravljanje in nazaj na delo.
  6. Ko prideta fanta iz vrtca, se moja služba zaključi in biti moramo skupaj. Čim več časa moramo preživeti na prostem. Po možnosti brez telefona, da me ne zanese in bi (čisto malo pretiravam) vsakih 15 minut preverjala, če imam slučajno novo elektronsko pošto. Kolikokrat sva z možem že ugotavljala, da je vse čisto drugače samo, če sva z njima v isti sobi, kaj šele, če se z njima tudi igrava! Vsi smo bolj mirni, jaz pa bolj potrpežljiva.

Čim prej bi rada prišla tudi do tega, da bodo večeri, ko fanta zaspita, namenjeni samo mojemu možu. Ne v obliki ležanja pred televizijo vsak na svojem koncu kavča, ampak v obliki pogovora, krajšega sprehoda, joge, crkljanja. Dneva, ko bo to možno, se najbolj veselim. No, pa tistih zaporednih noči, ki jih bomo vsi v celoti prespali, tudi. Seveda. :)

Vse se da, če se hoče! Samo malo (bolj) se je treba organizirati, a ne.