Res je, da imajo vsi statusi svoje prednosti in slabosti. Na primer … Kot s.p. si delovnik praktično odrejaš sam, a v resnici si v službi cele dneve. Tudi ko ne delaš, razmišljaš, kje bi še dobil kakšen dober posel, ki bo trajal daljše časovno obdobje in ti bo redno polnil poslovni račun vsaj z zadostno vsoto za plačilo prispevkov. Res je tudi, da si lahko skoraj vedno privoščim sprehod sredi delovnega dneva, npr. ob 12h. In zjutraj se nam ne mudi z odpravljanjem v vrtec tako zelo, kot se nam bo, ko bom imela redno službo. Če sem malo cinična, se mi otroške bolezni, ki potrebujejo obisk zdravnika, v resnici izplačajo. No, seveda, če sem uspela plačati s.p. prispevke. V nasprotnem primeru mi ZZZS ne bo izplačal t. i. nege ((Za vse, ki ne poznate tega … Gre za nekakšno dnevno nadomestilo, ki ga izračunajo na podlagi prispevkov, ki si jih plačeval v zadnjem letu. Zaposleni nesejo papir, ki ga dobijo pri zdravniku, svojemu delodajalcu, jaz pa ga odnesem na FURS.))
Če pa zbolim sama, moram ležati vsaj 30 dni, preden sem zaradi bolezni upravičena do “nege”. Komu mar, če v tem času zaradi bolezni enostavno ne morem delati, kar pomeni, da ne morem izdati nobenega računa in zato pač ne dobim plačila …