Že ko sem bila v osnovni šoli, sem sanjala o tem, da bi kdaj znala teči na smučeh. Mogoče zato, ker sem gledala slike očeta, ki se je včasih veliko ukvarjal s tem športom. Letos se mi je želja (končno) uresničila. Sestra je kupila smučke, sobota je postregla s čudovitim vremenom in pridružila sem se očetu, ki se je odpravil na tek od začetka Srednje vasi do začetka Stare Fužine in nazaj, kjer so urejene tekaške proge.


Kandela

Če je človek, ko prvič pride na Triglav, krščen z udarcem z vrvjo po zadnjici, je tekaški krst verjetno boleča trtica, kar je posledica močnega padca nanjo. Če vse skupaj izgleda še tako zelo enostavno, ko po televiziji gledamo Petro Majdič in njene kolegice in kolege, ki tako z lahkoto “laufajo” po snegu, v resnici sploh ni preprosto. Ko sem prve dvakrat pristala na tazadnji, niti ni bilo tako hudo. Ampak, ko sem se na tleh znašla še tretjič, sem razmišljala samo o tem, kako se ne smem in ne morem premakniti z mesta, ker me je zadnja plat tako presneto bolela. Bila sem na tem, da bi tako kot mali otroci, začela jokati in prepričevati očeta, da pod nobenim pogojem ne grem naprej, čeprav v bistvu sploh še nisem začela. “Le zakaj sem tako smotana, da sem se spravila na te tanke smučke!?!” sem si mislila. Vendar se nisem dala. Takoj zatem, ko sem hotela odnehati, sem si mislila: “Daj nehaj! Če si začela, moraš nadaljevati in priti do konca!” Počasi sem se pobrala. Roke in noge so se tresle. Še bolj so se tresle pred vsakim malim klančkom, po katerem se je bilo treba spustiti. “Nagni se naprej, upogni se v kolenih in težišče prestavi bolj naprej!” sem si mislila pred spusti. “Saj zmoreš. Saj je prej tudi šlo!” sem si ponavljala.

<