Ne spoznam se na filme in ne spoznam se na klasično glasbo, čeprav jo imam velikokrat rajši kot filme in sem nekaj let prebila tudi v glasbeni šoli pri učenju igranja blok flavte, klavirja, … Ker se ne spoznam, ne bom pisala neke pametne kritike koncerta. Napisala bom samo nekaj besed o občutkih, ki sem jih doživljala na dveurnem koncertu Ennia Morriconeja z naslovom Morricone pod taktirko Morriconeja, ki se je zgodil v Križankah …

Bilo je lepo … (zapisano 27.8.2008)


Ennio Morricone

Včeraj ko sem prišla domov, sem imela polno glavo raznih opisov občutja, ki so se mi med koncertom podili po glavi. Večino sem že tudi ubesedila, ko se je stran v nadzorni plošči mojega bloga spremenila v nekaj čudnega. Previdno sem kliknila na gumb “shrani in nadaljuj”. Potem pa sem bila obveščena, da se na Blogosu izvajajo vzdrževalna dela …  Od mojih misli je ostal samo prvi odstavek tega prispevka. Worda se nisem hotela poslužiti, da bi še enkrat zapisala vse, ker me je “vzdrževanje” tako razjezilo. Mislila sem, da bo bolje danes, ko zadevo prespim … Ampak ne gre. Blogos je sicer prenovljen, juhu, in moj prvi odstavek je celo shranjen (in objavljen) … Vendar mi niti muzika, ki jo trenutno vrtijo na nemškem Klassik radiu, ne pomaga, da bi se res vrnila nazaj na včerajšnji večer, ki je bil čudovit.

Če bi bil koncert na primer v Cankarjevem domu oziroma nekje, kjer vzdušja ne bi motil promet in čebljanje ljudi na drugi strani Križank