Še preden sva imela otroke, sva se veselila naših skupnih izletov. Zbirka sicer še ni zelo obširna, pa kaj za to. Saj smo še mlada družina in verjamem, da je pred nami še veliko takšnih in drugačnih izletov. Tokrat pa bo govora o Dunaju, kamor smo se odpravili na obisk k moji dragi sestri, ki je imela priložnost enomesečnega bivanja in dela v avstrijski prestolnici.

Večer pred izletom sva z mojim gospodom pripravila vse potrebno. Poleg nekaj sendvičev, jabolk in čokoladic sva v nahrbtnik pospravila še nekaj rezervnih oblačil za fanta, pijačo in knjigo pravljic za razvedrilo, če bi se nam pot preveč vlekla. Ker sva se odločila, da bomo na pot krenili najkasneje ob 6:00, ko fanta običajno še spita, sta morala mlada moža v posteljo kar v trenirki. Načrt, da ju iz postelje prestaviva direktno v avto, se je sicer malo ponesrečil, ampak kljub zgodnjemu prebujanju sta bila fanta zelo dobre volje. Kako ne bi bila, če pa sva ju že cel mesec pripravljala na izlet. Po tem, ko sta dobila vsak svojo osebno izkaznico, smo se večkrat pogovarjali o vožnji z metrojem in obisku tehniškega muzeja, zdaj pa sta končno dočakala dan, ko smo se res odpeljali.

Kljub temu, da izlete rada načrtujem in pred odhodom pregledam različne možnosti, kaj vse bi lahko videli, imam rada, da so stvari enostavne. Čim manj kompliciranja. Zato smo si tudi na tem izletu zadali le nekaj ciljev: obisk naše Urške, vožnja z metrojem, kosilo v McDonald’su in obisk Tehniškega muzeja. Mimogrede smo skočili še v Ikeo po nekaj drobnarij, sprehod po centru, okoli katedrale Sv. Štefana pa smo – glede na razvoj dogodkov – izpustili. Pa naslednjič.