Skoraj dobesedno. Ko sem prebrala prvih deset strani njegovega romana z naslovom 2.999sit, sem se zavedla, da je najprej nategnil mojo sestro, da je knjigo kupila, potem pa še mene, da sem jo z užitkom prebrala.

2.999SIT

Beigbeder v svojem romanu ((Frédéric Beigbeder, 2.999 SIT, (prevod: Stojan Pelko, Maja Gal Štromar, Mojca Medvedšek), Vale-Novak, Ljubljana, 2004)) opisuje delo francoskega oglaševalskega kopi-urednika, kot sam pojasni svojo pozicijo v oglaševalskem podjetju.

“Sem oglaševalec: ja, onesnažujem ta svet. Sem tip, ki vam prodaja sranje. Ki vas sili, da sanjate o rečeh, ki jih nikoli ne boste imeli. Vedno modro nebo, nikoli grde bejbe, popolna sreča, retuširana s photoshopom. Spucane slike, trendy muzika. Ko boste toliko našparali, da vam bo le ratalo vplačati avto vaših sanj, ki sem ga posnel v zadnji kampanji, bom vmes poskrbel, da ta že zdavnaj ne bo več moderen. Tri korake sem pred vami in vedno poskrbim, da ste ravno prav frustrirani. (str. 14)

Nekaj zelo skrivnostnega se zgodi, kadar s Charliejem, art direktorjem, ki sedi nasproti mene, začutiva, da sva našla idejo, s katero nama bo še enkrat uspelo zriniti en nekoristen proizvod v košarico uboge gospodinje. Kar naenkrat se najina pogleda ujameta v sokrivdi. Skrivnost je dovršena: sprožiti pri ljudeh, ki nimajo sredstev, potrebo po nakupu stvari, ki je še pred desetimi minutami niso potrebovali.” (str. 37) itd. itn.

Torej … Kolikokrat se v trgovini vprašamo, če stvari, ki smo jih zmetali v voziček, dejansko potrebujemo? Meni je grozno vedno, ko se zavem, da bi me razvedril ravno sprehod skozi trgovine. To me razjezi še toliko bolj, ker vem, da imam veliko več kot marsikdo in sploh ne potrebujem še neke nove stvari. Ampak; več imamo, še več bi imeli in še več hočemo. Ni važno, če je življenjskega pomena, ali ne. Padamo na poceni fore blagovnih znamk, ki nas ves čas bombardirajo prav z vseh strani. Če ne gledamo televizije, poslušamo radio. Če ne poslušamo radia, brskamo po internetu ali na wc-ju prebiramo časopise in (predvsem vizualno) zelo privlačne revije. Ko ne delamo nič od naštetega, hodimo po mestu, se vozimo z vlakom, avtobusom in smo prepuščeni na milos