Evo, pa imamo jesen in v Ljubljani je spet gneča. Še večja gneča in prerivanje pa se dogaja na malih lističih, kamor si pišem stvari, ki jih je treba narediti. Konca pa kar ni in ni. Če sem julija po dobrih štirih letih odšla iz uredništva SiOL-a predvsem z namenom, da bi končno enkrat za vselej zaključila študij, zdaj z bolečo glavo ugotavljam, da mi v dveh mesecih ni uspelo predelati niti ene nove knjige, povezane z diplomo, uspela pa nisem spisati niti kazala diplome, kaj šele, da bi se lahko bahala s kakšnim spisanim poglavjem. Prav nič se ne motijo tisti, ki pravijo, da človek obrača, Bog pa obrne. Boga lahko, kakor vam je ljubše, zamenjate tudi z Alahom, usodo, življenjem ali čimer koli nadnaravnim … Dejstvo je, da kakor koli in kolikor koli se že trudimo, da bi tok življenja usmerili v čisto in samo našo smer, vedno znova pride še kaj popolnoma nenačrtovanega in nepredvidljivega in že delamo ovinke.

Vendar brez dela in ponovnega vrtenja volana v začrtano smer ne bomo prišli do cilja. Tega se zavedam tudi sama in se zato iz dneva v dan borim s tem volanom, ki se hoče obračati po svoje :) Zadnje čase se zaradi tistih nenačrtovanih in nepredvidljivih stvari res veliko “borim” tudi s čisto pravim volanom, saj sem dejansko postala tudi čisto prava šoferka. No, si bom kot mlada voznica vsaj nabrala nekaj tankov in nekaj sto kilometrov vozniških izkušenj :)

Najbolj pa sem jezna nase, ker me čisto vsi prometni znaki, ki spreminjajo potek moje vožnje na poti do naziva “diplomirana”, zanimajo in vlečejo VELIKO bolj kot sam končni cilj. Tako sem kmalu po vikend tečaju šivanja “morala” spraviti v neko definirano obliko še drugi kos blaga, ki sem ga kupila za tečaj, pa ga potem tam nisem uporabila. Cel vikend (od petka popoldan do nedelje popoldan) sem se ukvarjala s šivanjem krila in znova ugotavljala, kako šivanje človeka p