Zadnje čase se veliko ukvarjam z iskanjem prve ((Kar ne pomeni, da še nikoli nisem nič delala. S počitniškim delom sem začela že s 15 leti, zadnje plačilo preko avtorske pogodbe pa še čakam. :))) zaposlitve.

Najprej sem bila malo izgubljena. Postavljala sem si tipična vprašanja o tem, kako se zadeve lotiti, kako napisati dober življenjepis, kako biti “posebna”, kar se danes tako zelo išče, predvsem pa me še vedno bega vprašanje kako izbrati potencialna podjetja, ki bi si jih želela za svoje delodajalce. Vsi vemo, v kakšnem svetu živimo in iskanje dobrih delodajalcev ni tako enostavno, kot bi si želeli. Koliko zgodb o slabih delodajalcih smo slišali v zadnjih letih! Koliko zgodb o ugodnostih, ki jih za delodajalce predstavljajo delavci -študenti, ki velikokrat izvisijo še isti trenutek, ko jim zaradi izgube statusa študentski servisi več ne izdajo napotnice. Zadnje čase, s spodbujanjem samozaposlovanja, je vse več zaposlitvenih oglasov vezanih na to, da ima posameznik status samostojnega podjetnika. Vse lepo in prav. Po eni strani popolnoma razumem delodajalce, da je, ob plačevanju tako visokih prispevkov za plače zaposlenih, zanje to veliko bolj ugodna varianta. Na drugi strani imamo tudi polno ljudi z “espeji”, ki so odprli samostojna podjetja, brez da bi prej dobro razmislili, na kakšen način bodo mesečno zaslužili toliko denarja, da jim bo po plačilu obveznih prispevkov še kaj ostalo za preživetje.

Ne manjka niti zgodb o iskalcih zaposlitve, ki se pravzaprav sploh niso pripravljeni prilagajati delovnim pogojem, ali prevzeti kakšne odgovornosti. Zgodb je veliko. Takšnih in drugačnih in ne bi bilo pošteno, da bi vse metali v isti koš. Je pa dejstvo, da živimo v okolju, ki je večinoma usmerjeno v iskanje možnosti, kako bi zakone in vse ostalo čim bolje izkoristili v svoj prid, česar sama nisem nikoli razumela. Še vedno sem mnenja, da bi bilo za vse dovolj, če bi le bili pripravljeni malo bolj sodelovati med sabo in ne gledati samo na to, kako bomo koga zafrknili v svojo korist.