Danes je dan, na katerega sem čakala zadnji mesec … Pogodba o zaposlitvi je potekla in moja želja, da se podam novim izzivom naproti se je uresničila. Otroka sta v vrcu, mož v službi, birokracija na zavodu urejena, jaz pa sedim na kavču z računalnikom in polno vrečo časa, ki ga lahko porabim za kar hočem.

izgubljena+najdena

Ampak, kaj naj počnem? Načrti so v grobem zapisani, stanovanje čaka, da se nekdo zapodi v vse njegove prašne kote in kotičke, jaz pa sem obljubila, da si bom vzela en teden zase in bom počela samo tisto, kar se mi bo zahotelo. O tem sem sanjala zadnji mesec ali celo dlje. Zdaj to lahko naredim, ampak kaj, ko je občutek, da bi se na primer za eno ali dve uri ulegla na kavč in gledala televizijo, čuden. Ne morem kar ležati in gledati televizije! Kaj, če bi med gledanjem še likala, da čas izkoristim? Ne, ne. Ne bom prižgala TV-ja, ker potem gledam in dlje likam. Bom raje likala in poslušala podcaste. Še toliko bi jih rada slišala. Ne. Kaj pa če raje najprej pospravim domačo pisarno? Napišem prispevek za blog? Pospravim otroško sobo? Umijem okna? Vzamem deko in knjigo, ki na moji nočni omarici domuje že dva meseca, in grem ven na sonce brat?

Kdaj sem se tako izgubila v tem, da moram vsako minuto nekaj početi in imam slabo vest, če se za pol ure ali uro odločim samo za gledanje televizije? Zakaj dovolim slabi vesti, da me preganja? Ali moramo res ves čas nekaj početi?

Ko se zavem, da sem se kar globoko ujela to sodobno past, se počutim poraženo. Če želiš uspeti, je treba delati, treba si je dobro organizirati čas, napisati si je treba opravila, cilje. Narediti si je treba načrt, kako boš zastavljene cilje dosegel, ker boš v nasprotnem primeru ostal tam nekje zadaj. Neuspešen.

<