Zadnje čase se srečujem z raznimi citati in govori, ki večinoma poudarjajo posameznika. Jaz lahko to, jaz zmorem ono itd. Je res najpomembnejši jaz? Kaj pa midva, mi?

Za mano je super sobota. Kljub relativno zgodnjemu vstajanju ob 7h, se je ta dan začel z dolgo nočjo. Malo crkljanja, skupni zajtrk, piknik s sodelavci, za zaključek pa še obisk 130. obletnice mozirskih gasilcev in prevzem nove cisterne, pa je dan mimo. Ko sem razmišljala, kako lepo sem se imela v družbi sodelavcev, s katerimi se razumemo tako dobro, da se neke sobote zberemo na pikniku, ali ko sem gledala gasilce ob njihovi slovesnosti, ki je med drugim govorila o skupnem delu ljudi, sem se spomnila na naslov zadnje knjige Simona Sineka – Together is better.

tumhajt ekipa

Prav gotovo mora vsak pri sebi razmisliti, kaj želi početi v življenju, zakaj in na kakšen način bo to naredil, ampak na koncu je zelo pomembno tudi to, da uspeš najti uglašeno ekipo, duet, trio itd. Če bi si npr. v nekem podjetju vsi prizadevali za uresničitev lastnih ciljev, bi po mojem mnenju prej ali slej nastal kaos. Ljudje bi se začeli boriti za svoj uspeh in hitro bi se na njihovi poti znašel kdo, ki bi ga bilo potrebno odstraniti. Pa smo pri raznih osebnih igricah, ki se sčasoma lahko prelevijo v prave (male) vojne. Namesto, da bi ljudje delali za skupni cilj, razmišljajo samo še o tem, kako bodo onesposobili vse, ki stojijo na njihovi poti do uspeha.

Sama sem zagovornica ekip. Čeprav se veliko bolje počutim, kadar sem popolnoma odvisna sama od sebe, zelo rada delam z ekipo, ki drži skupaj, si pomaga, po potrebi izpostavi posameznika, ali ga vzame pod svoje okrilje in ga zagovarja z vsemi močmi. Takšen ekipni duh je tudi nekaj, kar me navdihuje pri gasilcih. Ko vidim, koliko časa in energije vložijo v delo, ki je pomembno za vse ljudi v njihovi okolici, postanem njihova največja podpornica in navijačica.<