Ne morem, da ne bi. Teden po smrti makedonskega pevca Tošeta Proeskega si gospod, ki ima v prehodu med Čopovo in Nazarjevo ulico trgovino z rabljenimi ploščami in audio-video tehniko, še vedno dela reklamo s smrtjo tega priljubljenega pevca.

Prejšnji teden, ko sem prišla na predavanje, mi je sošolka vsa zgrožena povedala, da je umrl Toše Proeski. V prometni nesreči. In čeprav se nikoli nisem pretirano zanimala zanj, me je malo stisnilo. Se mi zdi, da če vemo vsaj ime in še kakšno malenkost o nekom, ki umre, se nas to lahko malo bolj dotakne, kot če slišimo samo številke mrtvih, ki so življenje izgubili recimo v nekem bombnem napadu. ((Čeprav zelo nerada razmišljam kako grozno mora biti tistim, ki so svoje izgubili v neki eksploziji, ki jo je povzročil nek samomorilec. In to so skoraj vedno navadni, nedolžni ljudje, ki so mogoče želeli samo na tržnico po hrano, da bi njihovi otroci lahko nekaj pojedli za kosilo …))

O Tošetu sem res vedela le nekaj malenkosti, kot na primer to, da je Makedonec, da poje v maternem in srbskem jeziku, da je imel en komad skupaj z Anjo Rupel, da je pred kratkim posnel pesem tudi v slovenščini in da je bil zelo priljubljen. To, da so ljudje v njegov spomin prižigali sveče, me ni motilo. Vsak po svoje. Ampak, da si pa nekdo dela reklamo s smrtjo neke pri ljudeh zelo priljubljene osebe … to se mi zdi pa tako zelo podlo … za bruhat!

Včeraj je bilo že drugič, da sem šla po Čopovi v zadnjem tednu … in tam so še vedno sveče, postavljene okoli stojala, ki ga je tja nastavil g. Vom – Second hand. Na stojalu je najprej napisano ime trgovine, potem je nalepljena ena slika Tošeta, spodaj pa piše razprodaja … No, saj se na sliki dobro vidi, kaj mislim … Za ‘lepše’ vzdušje se je iz trgovine slišala še glasna Tošetova muzika.

bruharija

Najraje bi prijela tisto stojalo in ga odnesla v najbližji kontejner … Nekateri pa res nimajo nobenega dostojanstva!