Vedno znova se zavedam, kako zelo rada imam šport in kako tudi sama rada “delam” kakšen šport, ampak pri vsem tem je ena kar velika težava. Najdaljša in najtežja pot je vedno tista od misli, kako dobro bi bilo, če bi nekaj naredila zase pa do točke, ko se premaknem.

Sedem poletij, ko sem kot dijakinja in študentka vsaj po mesec dni delala razne stvari v turizmu … vse od sobarice, receptorke, do informatorke, izposojevalke kanujev … sem se največkrat na delo in nazaj peljala s kolesom. Od nas do Bohinjskega jezera, kjer sem delala, je okoli 7 kilometrov. Tiste dni, ko pa sem delala v kampu Zlatorog, čisto na drugem koncu jezera, sem vsak dan naredila še 10 kilometrov več (jezero je dolgo 5 km :) ). Ko sem sredi popoldneva ali zvečer prikolesarila domov, sem vsa utrujena padla v posteljo. Dala sem vse štiri od sebe (dobesedno) in uživala v čutenju neke energije, ki se je sproščala po mojem utrujenem telesu. Takrat sem bila vedno ponosna nase. Še bolje sem se počutila potem, ko sem prišla izpod tuša.

joga ((Vse slike sem našla preko strica Googla))

Zadnji dve poletji sem zaradi dela preživela v Ljubljani. Zato je tako obsežno kolesarjanje odpadlo. In rekreacija mi je manjkala. Zato sem si najbrž že kar kakšno leto govorila, da moram začeti z rednim športanjem. Ko se mi ni dalo bolj migati, sem se tolažila, da sem dovolj naredila že, ko sem se na faks in nazaj odpeljala s kolesom. Vem, da je včasih to že zelo veliko, ampak lahko bi naredila še kaj več … vsaj včasih. Zato sva se skupaj s Piromanom odločila, da se z novim šolskim letom (2007/08) vpiševa na kakšen trening, ali kako bi se temu reklo. Se mi zdi, da sem bolj disciplinirana, če nekaj moram narediti, ali pa si moram plačati. Nažalost :roll:

S Piromanom sva najprej razmišljala o plesnih vajah, ampak nama ni bilo všeč, da vse plesne šole, ki sva jih pregledala, ponujajo samo drage 8-urne tečaje. Midva pa bi več. Dovolj je enkrat na tede