Pred kratkim me je sestra prosila, če bi ji sešila kakšno krilo. Seveda, zakaj pa ne. Dogovorili sva se, da pride k nama na mini počitnice, pred tem pa se dobiva v Ljubljani, obiščeva Svet metraže, izbereva blago in se odpraviva novim dogodivščinam naproti.

Urška je nekje na internetu našla krilo, ki ji je bilo všeč, izmerili sva jo, jaz pa sem na pomoč priklicala Anin priročnik Superkrojenje, da sem si osvežila spomin in na plano zbezala krojaško znanje, ki sem ga pridobila na njenem tečaju Superkrojenja in Superšivanja. Kroj mi je uspelo zrisati presenetljivo hitro. Seveda sem se spomnila tudi napak, ki sem jih delala pri zadnjem risanju. Tokrat sem se jim uspela izogniti. :) Sobotno dopoldne je minilo skoraj kot bi mignil in ko je ura odbila 12, sem bila vesela, da je kroj zrisan. Priznam, da me je malo vseeno skrbelo, če sem vse prav izmerila, izračunala in prenesla na papir. Ko enkrat zrišeš kroj na blago oz. ko ga izrežeš, je, kar je. Napak ni več mogoče popraviti …

Šivala sem cel dan. Zadnji šiv je šivalni stroj naredil malo pred 23. uro. Jaz pa sem bila po približno 12 urah ustvarjanje kar malo ponosna nase. Še vedno imam občutek in končni izdelek je prav lepo narejen. Če bi imela več časa (Urška naju je naslednje jutro zapuščala že ob 7h), bi se še malo bolj potrudila s podlogo.