No, ni čisto res. Utrujena sem in želim si, da bi se lahko za kakšen mesec ali tri odklopila. Odklopila od naprav in ljudi.

In zakaj potem na vprašanje, kako sem odgovarjam s frazo “v redu”? Zato, ker se mi enostavno ne da odgovarjati na vprašanja, ki sledijo, če rečem, da nisem dobro. Ali pa celo na tako popularno mnenje, da je naše počutje stvar odločitve. Ker ta “odločitev” pač ni tako enostavna, sploh če si z ljudmi v odnosih kot jih prinašajo statusi: mama, žena, snaha in (so)delavka, za povrh pa te na banki čaka še kakšen kredit.

Ko sem utrujena, se začnem zapletati v nekakšen krog nezadovoljstva. Namesto o idejah začnem razmišljati o ljudeh. Na začetku je v tem še nekaj katarze, potem pa se to spremeni v novo nezadovoljstvo, saj v resnici ne želim biti takšna. Smo si pač različni in s tem ni nič narobe. Vseeno lahko skupaj naredimo kaj dobrega in zanimivega.

milina

Ja, ko sem utrujena postanem strašno nezadovoljna. Spremenim se v čistega, zoprnega egoista. V moji glavi se začnejo pojavljati nešteti načrti, kaj bi morala početi, da bi se počutila bolje. Na živce mi gre, ker sem se v zadnjem letu konkretno zredila in skoraj vsak dan znova si naredim načrt, kako se bom spravila na stara pota, pa nimam dovolj energije, da bi katerega od načrtov dejansko izpeljala do konca. Potem sem slabe volje še zato, ker nimam dovolj energije, da bi se držala načrtov in ne bom nikoli prišla do cilja.

Ko sem utrujena, si bolj kot vse ostalo želim samote. Vse ljudi bi poslala stran. Tudi moje fante, samo ponoči bi si jih želela na svojih mestih, da bi jih lahko tiho objela in poljubčkala.

Če bi lahko, bi si enostavno privoščila in zapraljala čas …

Ko bi postala zasp