Ko sem bila še otrok, sem imela veliko knjig, a ne spomnim se prav dobro, koliko smo jih brali skupaj s starši. Mislim pa, da je bolj pomembno to, da sem imela knjige rada in se mi ni zdelo nič nenavadnega, če sem si sama vzela knjigo, se usedla v kot in ob opazovanju ilustracij pripovedovala svojo zgodbo.
Pravljice sem, mogoče ravno zaradi svoje v otroških letih pridobljene ljubezni do knjig/slikanic, ponovno odkrila, ko sem si sama izbrala temo za diplomo na rusistiki. Moj mentor, prof. Miha Javornik, je takoj, ko sem mu predstavila koncept diplome, temo potrdil in na koncu je nastalo diplomsko delo Vpliv ruskih folklornih pravljic na pravljice Aleksandra Sergejeviča Puškina. K pravljicam, sicer nekoliko drugačnim, sem se vrnila tudi v temi za sinološko diplomo (Ai Weiwei 艾未未 – umetniško-aktivistična projekta Fairytale in So Sorry kot kritika kitajske politične oblasti). Potem so pravljice spet izginile iz mojega sveta in se znova vrnile, ko sem postala mama.