Katarina Alič Čretnik. Žlahtni letnik ’81. Uradno profesorica ruskega jezika in univerzitetna diplomirana sinologinja, žena in mama. Neuradno pa ljubiteljica kulture, izletov, narave, šivanja, vsebinskega marketinga, ustanovna članica Zavoda za medgeneracijsko povezovanje Zlata leta, itd. Preprosto Kandela – malo manj kot multi. :)

mala KatarinaOdrasla sem v mali bohinjski vasi Jereki, kjer sem dopoldneve preživljala s starima staršemaVrtec sem videla samo nekajkrat, ko so me odpeljali na Ure pravljic. Otroške knjige sem najraje brala po svoje, doma, stisnjena v majhen prostor med omaro, steno in lesenim ogrodjem akvarija. “Uradne” pravljice so se zame končale tisto sredo, ko sem ugotovila, da jih moja teta vzgojiteljica ne vodi več. V znak protesta sem se izmuznila iz vrtca in odšla k teti domov, kjer me je po uradnem koncu pravljičnih ur našla prestrašena mami. Nova vzgojiteljica enostavno ni imela odgovora na mamina vprašanja, kje sem in kako da me ni, če me je pripeljala k njim. Od takrat naprej so se Ure pravljic odvijale za zaklenjenimi vrati vrtca.

V mali šoli sem si neskončno želela, da bi se že enkrat začela šola. Ker bodo tam morali vsi poslušati učitelje in med urami nihče ne bo smel klepetati. Ne spomnim se, zakaj sem šolo povezovala z redom med urami in zakaj se mi je to zdelo tako zelo pomembno. Mogoče zato, ker je moral biti red tudi doma … Potem je prišel prvi šolski dan. Še danes se spomnim tiste oranžne torbe, ki sem jo imela vsaj 3 leta, če ne več. Od vznemirjenja sem indijančka, ki sva ga z mamo po uspešnem prvem dnevu v šoli pojedli v znani lokalni slaščičarni, izbruhala še preden naju je avtobus odpeljal nazaj domov. Slabost in razburjenje okoli šole sta se polegla in izobraževanje je za nekaj let postalo moje največje veselje. Potem je prišla puberteta, ki je s seboj prinesla nekaj uporništva in veliko sanjaštva. Stene moje male sobe so začele izginjati za številnimi plakati in glasba skupine Bon Jovi je uspešno reševala vse moje težave.

Z glasbo sva postali še tesnejši prijateljici, ko sem se s 15 leti odpravila v Ljubljano. Tisti trenutek, ko