Ena redkih novic, ki sem jo v soboto zvečer prebrala na spletu, je bila “Med Slovenijo in Kitajsko še veliko neizkoriščenih možnosti”. V vsakdanjem prebiranju tujih novic, povezanih z izginotjem kitajskega umetnika in aktivista Ai Weiweija, kar je v zadnjih 14 dneh odkar je izginil res velik človek že postalo moja dnevna rutina, sem seveda morala prebrati tudi to novico. Zanimalo me je, če je v njej mogoče zapisano tudi kaj o negospodarskih temah, ki bi se dotikale Slovenije in Kitajske.

V teh dneh sem se že večkrat spraševala, če so naši državni predstavniki dovolj seznanjeni s situacijo, ki je zadnja dva meseca še posebej močno zaznamovala Kitajsko. Od februarja naprej, ko so se na kitajskih spletnih straneh začeli pojavljati pozivi k jasminovi revoluciji ((protestom, podobnim tistim, ki so izbruhnili v severni Afriki)), so namreč po podatkih kitajskih zagovornikov človekovih pravic v Osrednjem cesarstvu aretirali 26 ljudi, več kot 30 ljudi je izginilo. Od 3. aprila je pogrešan tudi umetnik in aktivist Ai Weiwei, ki je zadnja leta zelo glasno opozarjal na nepravilnosti kitajskih komunističnih oblastnikov. Isti dan, kot on, je izginil tudi njegov prijatelj in novinar Wen Tao, kasneje pa še njegov šofer in bratranec Zhang Jinsong, njegova računovodkinja Hu Mingfen, od 15. aprila je pogrešan tudi njegov bivši odvetnik