Pomanjkljivo oblečena sedim pred računalnikom v ljubljanskem stanovanju, kot da smo sredi poletja. Koledar pa še vedno sporoča, da je uradno zima. Res, da smo imeli nekaj zelo mrzlih dni, ampak prave zime pa ni in ni (bilo). Sicer mi sončece, ki tako redko pokuka izza neprodušnih oblakov nad našo prestolnico, sedaj že zbuja skomine po pomladi. Treba se bo malo pregreti nekje v prebujajoči se naravi. Ta ljubljanska megla zna biti tako presneto depresivna, da nekako razumem tiste Ljubljančane, ki vsak prosti dan izkoristijo za beg na vikend. Seveda, če si vikend lahko privoščijo.

čudovit začetek dneva v ljubljani

Jaz pa sem taka srečnica, da grem lahko na vikend kar v varno zavetje doma. Tako sem se prejšnji teden z osebnim šoferjem odpeljala domov :D Na sonce. Na čistejši in bolj svež zrak. V naravo. Pokrajina ob sivi poti, ki naju je peljala na Gorenjsko, je dajala občutek jeseni. Travniki zeleno-rjavi, smreke zelene, nebo modro, gore v ozadju pa pobeljene s snegom.

Kar med vožnjo sva uživala ob pogledu na Bled, ki je odseval v jezeru. Preden sva prišla do Bohinja, sva se peljala še skozi Sotesko (drugače pač ne gre, razen če bi šla čez Pokljuko ;) ) Še vedno je zelo dobro vidno, kakšne rane si je prizadejala narava v nekaj septembrskih urah. Videla sva, kako so urejali železniško progo.

blejski grad
Blejski grad in jezero z otokom
blejski otok

Ko sva prišla v Bohinj, sva se najprej odpravila kar do jezera in naredila nekaj fotografij. Pogled na naravo okoli jezera je grel tako, kot spomladansko sonce. Turistov ni bilo. Najbrž je tistih nekaj ljudi