Ko so dnevi polni takšnih in drugačnih obveznosti, mi je najbolj zoprno vprašanje, na katero je treba odgovoriti: Kaj bo pa danes za kosilo? Hm … nekaj dobrega, hitro pripravljenega in naj ne bodo testenine. Tako sem se zadnjič spomnila, da smo, ko sem bila še otrok, včasih za kosilo jedli kar kuhan krompir s skuto. Skuto je stara mama najprej malo zalila z mlekom, da ni bila tako zelo suha, nato pa jo je še nekoliko posolila. Če se prav spomnim, mi je bila vedno nekoliko boljša tista skuta, ki jo je pripravil moj oče. Mogoče zato, ker je vanjo vmešal malo več mleka in dal pikico več soli.

Še najbolj zanimivo pa se mi je pri takem kosilu zdelo to, da je bil še neolupljen krompir v eni posodi. Sproti smo ga jemali ven, ga olupili, razkosali na manjše kose, ga potunkali v skuto in potem so se okusi v ustih zmešali v slastno mešanico, ki je še dodatno pospeševala izločanje sline.

prazen krožnik

Priprava kosila, ki so ga jedli na kmetih (predvidevam, da zato, ker so bile sestavine zanj – domača skuta in krompir – skoraj vedno pri roki), je čisto enostavna. Količine izberete poljubno – odvisno od vaše lakote in tega, kako radi imate krompir in skuto. Če boste takšno kosilo kuhali prvič, naj vas samo opozorim, da je zadeva precej nasitna in verjetno bodo dva ali trije srednje veliki krompirji dovolj za eno porcijo. Sploh, če se boste odločili, da si zraven skuhate še malo domače jesenske zelenjave – (kisle) repe ali (kislega) zelja.

Potrebujemo:

˙krompir (2