Služba je pomemben del našega življenja. V njej preživimo več budnega časa dneva kot z našimi najbližjimi. Omogoča nam plačevanje položnic in še kaj. Če služimo denar z nečim, kar počnemo radi, juhu. In seveda bi v službi morali početi službene stvari. Nič nenavadnega se mi ne zdi niti, da delovnik kdaj potegnem v večer, soboto, vikend.

Vendar … nočem biti v službi 24/7. Ker to NI normalno. Ker se nočem pri 50 letih zavedeti, da sem živčna razvalina in da čeprav živim skupaj z družino (možem in dvema otrokoma), v resnici živim sama. S službo. Ki bo pozabila na mene ob prvi daljši bolezni, ko se ne bom mogla na mrežo priklopiti niti od doma. Tujci, s katerimi bom živela v istih prostorih (če me ne bodo že prej zapustili), pa me sploh ne bodo več opazili in se zmenili za mene, ker tako ali tako ne bomo imeli nič več skupnega.

Jaz se tega ne grem. To je skregano z logiko. Po eni strani je treba delati in “haslati“, po drugi strani govorimo, kako je treba uvesti 6-urni delovnik, ker je to tisto časovno obdobje, ki ga v 8-urnem delovniku dejansko porabimo za učinkovito delo.

V resnici pa se vsi ženemo samo še za tem, da bomo prodali kar se da, da bomo imeli čim več pod palcem, da bomo lepi in večno mladi ter napolnjeni z botoksom. Pred sodelavci radi “potarnamo”, kako cele popoldneve otroke vozimo s tega na oni trening, ker naš fant in naša punca sta res nadpovprečno inteligentna in uspešna. Nihče nima težav. Vsi smo top!