Zgodaj zjutraj sva vstala iz postelje in se odpravila na lov za jutranjim soncem, ki bi obsijalo jezero, a namesto sonca naju je pričakala gosta megla. Počasi so jo vetrovi le pregnali. Sonce je vedno bolj prodiralo skoznjo in ko sva se čez kakšno uro od slapa Savica vrnila nazaj na jezersko obalo, se je ta že svetlikala v jutranjem soncu.

jezero v megli

Jezero je nastalo v dobi, ko je Bohinjsko kotlino izoblikoval ledenik. Na spodnji sliki je lepo vidna dolina v obliki črke U. Hrib na levi strani v ozadju se imenuje Studor, na desni pa je Rudnica.

jezero v jutranjem soncu

Popoldan sva imela v planu kopanje. In ker sva bila po kar napornem jutru že pošteno lačna, sva se odločila, da se na poti nazaj domov ((kamor sva šla po kolesa)) ustaviva v najboljši bohinjski piceriji v Srednji vasi. Picerija Ema. A pice začnejo peči šele ob 12h. Zato sva spila kavo in se odpravila po kolesa.

picerija ema

Ob 12:05 sva bila že za mizo. Prijazni natakarici sva naročila vsak svojo pico. Jaz sem si zaželela malo. A ko sva zagledala najino kosilo, sta nama spodnji čeljusti zadeli ob mizo … Premer majhne pice, ki naj bi meril 30 cm, jih je imel 4o. Premer “normalne” pice, ki je kar pošteno visela čez rob krožnika, pa je imel skoraj zagotovo 45 cm, čeprav naj bi meril 35 cm.