Hej, december, ustavi se! Vsaj za kak dan, da si te nagledam, te povoham in okusim. Prežvečiti in odvreči te tako ali tako ne bom mogla, ker bežiš tako hitro, da te letos sploh ne bom mogla uloviti. Drugo leto bo prišel novi december, ki mi bo spet ušel. Vem. To se mi namreč dogaja že nekaj let.

Miklavž je zjutraj pekel še zadnje piškote
Miklavž je zjutraj pekel še zadnje piškote

Baje, da se je zima že začela. Hm, le kje je sneg? Najbrž se je za čez zimo ustavil kar v Rusiji, kamor me zadnje tedne tako zelo vleče. Da bodo kmalu prazniki vem samo zato, ker se že vsak vogal sveti in ker mi je v začetku tedna le uspelo splesti adventni venček in okoli svečke v gobo zapičiti še nekaj suhih rastlin, kar naj bi predstavljalo neke vrste ikebano. Še en dokaz, da je december tu, je bil, ko me je včeraj hotel odnesti ločki Lucifer. Samo, da ne boste mislili, da Miklavž še vedno tako dober kot je bil včasih … Že res, da mi je ponoči prinesel nekaj lepih daril, ampak kljub temu bom razmislila, če ga imam še vedno rada, saj je, medtem ko ga je Piroman slikal z njegovim spremstvom, parkeljnom rekel, da jim dovoli, da me potem primejo in odnesejo s sabo. Še dobro, da me je Piroman branil. Hvala ;)

(sveti) Miklavž
Miklavž s svojim spremstvom v Lokah pri Mozirju; Lucifer je hudič v rdečem

Konec koncev človek nima več časa, da bi se ustavil in v miru razmislil o času, ki prihaja. Najhuje je, da sem nervozna tudi takrat, ko se zavem, da mi v naslednje pol ure ni treba narediti čisto nič. Zdi se mi, da sem nekaj pozabila. Sigurno je nekaj, kar bi v tem trenutku morala početi. Mogoče se moram spet pripraviti za kakšno predavanje? Skuhati kosilo in potem odbrzeti v službo? Ne. Mogoče sem pa s kom zmenjena? Kdaj imam hospitacije, da vidim s katerim razredom se bom naslednji teden srečala v vlogi učiteljice? … Toliko stvari in opravkov, a tako malo časa.

Ne, ne želim si, da bi imel dan več kot 24 ur. Vem, da bi mi časa še vedno primanjkovalo.