Ples obožujem že odkar pomnim. Vedno sem občudovala vse te gibe, ki jih ljudje delajo skladno z ritmom spremljajoče glasbe. Vendar pri nas ni bilo možnosti, da bi si tudi sama omislila kaj takega.

Mogoče sem bila pred včerajšnjo premiero Betontancove predstave Dance or die (Pleši ali umri – moj prevod), tudi zaradi tega prijetno vznemirjena. No, ne samo to, da je bila to moja prva plesna predstava v živo, najbrž me je malo stiskala že sama misel na to, da se pred predstavo dobimo na pijači v SEMu, kjer bo poleg Fetalija, Zlobe, Fisha (zanj nisem vedela, da pride), in Piromana tam tudi Black. Matjaž Pograjc!

betontanc - dance or die

Vedno znova me fascinirajo ljudje, ki jih poznam, ker sem zanje že večkrat nekje slišala, ker sem slišala tudi nekaj o njihovem delu, prebrala prispevek na njihovem blogu in so mi nekako prirasli k srcu. Spoštujem jih, čeprav v bistvu vem o njih samo kakšno malenkost. In če zvem, da jih bom spoznala, se mi po glavi vedno začne motati: Kaj naj jih sploh vprašam? A naj jih sploh kaj vprašam? Naj jih začnem hvaliti? Vem, da bo mogoče hvala izpadla čudno. Ampak, kako naj jim povem, da mi njihovo delo veliko pomeni? Že samo zaradi tega, ker so drugačni, tako kot jaz. Vedno mi je bilo bliže tisto, kar je nekoliko drugačno, kot povprečje. Čeprav si včasih želim, da bi bila čisto povprečen človek, ki ne daje pomena vsaki malenkosti, ampak pusti, da so stvari takšne, kakršne pač so. Samo ne morem. Včasih se res obremenjujem z bedarijami. Ampak Matjaž Pograjc NI bedarija