Pred dnevi sem naletela na 3-minutni izsek iz intervjuja z Mel Robbins, ki je imel naslov Why motivation is garbage? Seveda sem zaradi naslova takoj kliknila “play” in si kasneje ogledala celotni intervju.

Mel Robbins me je nagovorila s svojo iskrenostjo. Brez pomislekov je govorila o hudih težavah, v katerih sta se z možem znašla pred nekaj leti. Še bolj me je prepričala, ko je govorila o tem, zakaj z določenimi stvarmi odlašamo in jih nikoli ne naredimo. Krivi so naši možgani. Narejeni so tako, da nas v vsakem trenutku želijo obvarovati pred negativnimi posledicami. Ko želimo narediti nekaj novega, naši možgani na dan privlečejo vse izkušnje iz preteklosti in začnejo iskati razloge, zakaj naša ideja ni dobra. Če jih ne bomo pretentali in se stvari lotili TAKOJ, bomo zelo verjetno zamudili prvi korak na poti do sprememb. Ostali bomo tam, kjer smo. Včasih ni nič narobe, če zaupamo temu našemu najpametnejšemu organu. Ampak to je zgodba za kakšen drug zapis …

Kako do spremembe, ki si jo resnično želimo?

O, kolikokrat sem tudi sama razmišljala in sanjala, kako bom kakšno stvar na sebi spremenila. Trdno sem bila odločena, da jutri pa res začnem. Ko sem ugotovila, da jutri nikoli ne pride, sem se odločila, da začnem kar danes. Ampak tudi to ni dolgo zdržalo. Zanimive misli v stilu: Every morning you have two choices: continue to sleep with your dreams, or wake up and chase them. ((Vsako jutro imaš dve izbiri: nadaljuješ spanje in svoje sanje sanjaš, ali se zbudiš in jih greš lovit.)) so me motivirale dan ali dva, mogoče celo en teden. Potem je motivacija počasi izpuhtela …

In zdaj sem po vseh teh letih nenehnih notranjih bojev naletela na Mel Robbins. Nekoga, k