Razen, če bi se bilo treba spustiti po strmini s smučkami. Takrat bi me pa malo zaskrbelo … :)

Pri nas nismo nikoli smučali. Ko smo bili še smrkavci in je bilo veliko snega tudi v dolini, smo poteptali bližnje klance in se spuščali po njih. Nekaj smučanja sem se naučila sama, nekaj od sosedovih mulcev, s katerimi smo preživljali zimske popoldneve. Mogoče je ravno moje neznanje botrovalo moji smučarski nesamozavesti, zato sem ob športnih dnevih z veseljem delala družbo drsalcem ali pohodnikom.

Nazadnje sem na smučah stala pred približno 20 leti, ko sem bila še v srednji šoli.

Kljub temu, da nihče od naju z Romanom ni smučar, sva mnenja, da je vseeno dobro, če lahko vsaj otroci dobijo strokovne smučarske osnove. Zato sva z veseljem izkoristila priložnost, ki jo je mozirski vrtec v sodelovanju s šolo smučanja Beli zajec (White Rabbit) ponudil za najstarejše vrtčevske otroke. Zjutraj smo otroke tako kot po navadi odpeljali v vrtec. Nato so jih vzgojiteljice pospremile na avtobus do nihalke v Žekovcu in naprej do učiteljev smučanja na Golteh, kjer so se otroci učili do kosila. Kosilo je bilo v vrtcu, kjer so otroci počakali, da smo jih spet prevzeli starši.

In po petih dneh smučarskega tečaja na Golteh, je naš 5,5-letni Filip najboljši smučar v naši družini. Bravo, sine!