Vse manj me zanima ta internet in vse manjkrat pomislim na to, da moj blog sameva že skoraj cel mesec. Kljub temu se mi zdi, da nisem prav nič manj odvisna od te odpirajoče se škatle, ki mi lahko postreže skoraj s kakršnokoli informacijo – pametno ali neumno – če se le malo potrudim. In ne da se mi je uporabljati predvsem za tiste zadeve, ki so se po dolgem času nekako le uspele prebiti na prva mesta tistih listkov, na katere dokaj redno zapisujem, kaj vse moram postoriti naslednji dan. Da bi bilo dobro osvežiti tudi vsebino na blogu, sem si na listek zabeležila verjetno že pred kakšnima dvema tednoma, ko sem se vrnila s čudovitega podaljšanega tekaškega vikenda v Ratečah. A tisti mali seznam se že dolgo valja nekje po škatli, namenjeni zbiranju odpadnega papirja. Ni časa in predvsem ni volje. Dogajanja pa malo morje.

mohant, bohinjski sir in skuta - sejem alpe-adria turizem

Ko se ne ukvarjam s kitajščino, berem knjige o sodobni kitajski umetnosti ali spremljam zapise na Ai Weiweijevem Twitterju. Ko ne berem knjig, gledam vse mogoče kataloge s pohištvom, ki sva si jih nabrala med sprehajanjem po takšnih trgovinah, in sanjam o veliki kuhinji, ki jo bo razsvetljevalo sonce v zahajanju, o dnevni sobi in udobnem naslanjaču, ki bo pazil na knjige v bralnem kotu, o kadi, v kateri bom lahko iztegnila noge takrat, ko si bom vzela malo več časa za razvajanje in bom vrata tuš kabine pustila lepo zaprta. Potem sanjam o zimah, ko bom imela svoje tekaške