Zadnje mesece sem bila ujeta v nenehen pritisk, ki me je na trenutke že prav pošteno dušil. A sem ga premagala, se ustavila, globoko vdihnila, dolgo in počasi izdihnila, si vzela čas za razmislek in naredila naslednji korak. Težko sem pričakovala tisti junijski dan, ki je svetil kot lučka na koncu dolgega tunela in mi dajal energijo, da sem se vedno znova usedla za računalnik, napisala naslednjo stran diplome, preverila novo informacijo, uporabila slovar in se nato spet prestavila za papirnate knjige, iz katerih mi je uspelo narediti premalo izpiskov, ki bi mi služili za ponavljanje snovi. In že je bil tisti junijski dan, ko sem morala pokazati svoje znanje, na drugi strani noči. Lučka na koncu tunela, ki se je še prehitro spremenila v njegov konec, se je ravno zaradi pomanjkanja časa za učenje, v trenutku, ko sem pomanjkljivo odgovorila na zastavljena vprašanja, izmuznila in znova sem jo zagledala tam nekje daleč v daljavi …

avtocesta

Zdaj sem spet tam, kjer muhe še naprej veselo letajo naokoli. Diploma je, a naziva še ni. Znanja je veliko, a žal je tista skleda, ki bi jo moralo napolniti, še prevelika. Stalno prebivališče na novi osebni izkaznici je, a dom je še v ruševinah. Jaz sem, a prostor okoli mene se zdi vse manjši in včasih si želim, da bi imela veliko kladivo in bi lahko razbila te navidezne stene, ki me omejujejo. Tolažim se z že odživetim kratkim 24-urnim izletom v Bovec, ki sem ga videla prvič. Prvič sem se peljala tudi čez prelaza Vršič in Predel. Da je ta izlet vseboval kulinarični zaključek v piceriji Kotnik v Kranjski gori, me ni zmotilo, vendar sem bila vseeno bolj vesela postrvi, ki nam jih je mojstrsko popekel Tadej. Mogoče mi je pikico žal, da nisem šla na rafting po Soči, ampak sem, medtem ko so se nekateri zabavali na krasni hčeri planin, jaz imela svojo prav posebno zabavo. Lepo smo se imeli, ni kaj.