“Nevrotična gospodinja?! Ne, jaz pa že ne,” sem si mislila zadnjič, ko mi je znanka na Facebooku predlagala, da bi s svojim pisanjem lahko postala Nevrotična gospodinja za tednik Savinjske novice. V resnici sploh nisem vedela, o čem piše, a odbijala me je že sama besedna zveza. Google me je razsvetlil, da gre za kolumno iz revije Jana. Iz tiste revije, ki je najbrž starejša od mene in je nikoli nisem brala, ker mi je prva asociacija, ko pomislim nanjo Slovenske novice za ženske srednjih let. Vem, krivična sem. Ampak jaz, nevrotična gospodinja? Ne, to pa že ne. In če slučajno kdaj sem, je to trenutek moje šibkosti, ker enostavno nočem biti ne nevrotična ne gospodinja. Pika!

nevrotična gospodinja

Vsak po svoje, Bohinjka pa s svedrom

Ja, predsodki in obsojanja mi grejo strašansko na živce, čeprav sem včasih sama polna tega. Vseeno trmasto vztrajam in sem prepričana, da nisem in nočem biti povprečna ženska oz. nevrotična gospodinja. Ali povprečna mama, ki jo od svojega prvorojenca naprej zanimajo samo še otroci in bi se ves čas z vsemi pogovarjala samo, kako njeni sončki kakajo, čebljajo, osvajajo tobogane ali pa kako mulci ne spijo, so trmasti in so celoten svet obrnili na glavo, zato je ves čas utrujena, nima časa zase in podobno. Njen dec pa tako ali tako ves čas hodi naokoli in