Petek trinajsti je bil dolg dan, ampak tudi eden lepših dni v zadnjem času. Najprej sem se odpravila do Cankarjevaga doma, kjer je potekal razstavni sejem Frankfurt po Frankfurtu, nad katerim sem bila razočarana. Vem, da sejem ni kriv, da jaz na tisti majhni stalaži, ki je gostila Kitajsko, nisem našla potencialne teme za sinološko diplomo. Ampak vseeno sem nekako pričakovala, da bo večja ponudba knjig na temo Kitajske, če je bila Kitajska dežela v gosteh. Ostalih knjig je bilo kar nekaj in medtem ko sem prebirala knjigi o sodobni kitajski umetnosti, sem stala nasproti miz, kjer so ljudje oddajali naročila. Moram reči, da je bilo oddanih kar nekaj naročil.

Zdaj čakam še na knjižni sejem, ki se bo odvijal od 25. do 29. novembra. Mogoče pa tam dobim kakšno diplomsko idejo :)

Po sejmu je sledil čaj s sošolko z rusistike, s katero se nisva videli že vsaj 3 leta. Po čaju je bil že čas za kosilo, ki sva si ga sestrsko privoščili s sestro. Po kosilu in klepetu pa nazaj na kolo in domov. Na poti sem se ustavila še pri Isteniču, da bi kupila njihovo rdeče vino Modri duet, ki mi je bilo do zdaj od vseh vin, kar sem jih kdaj pila, najboljše. Žal ga niso imeli, ampak eno steklenico sem vseeno potrebovala, ker sem se kmalu zatem dobila z gospo Zino. Po tem, ko sva se našli, sva klepetali dve uri. Bilo je tako zelo prijetno in res sem neizmerno vesela, da sva se spoznali, ker je gospa Zina ena super gospa. Pa še rusko zna ;)


Ana Plamenita

Ko sem okoli 18. ure prišla domov, sta me čakala še dva zmenka. Prvi z nosečnico, drugi pa s samo sabo. Pred ponovnim odhodom v center, sem imela približno uro časa. Prižgala sem si ruska poročila in zraven zaspala. Ampak ob pol osmih sem bila že spet na Prešernovem trgu in z Mijo sva se odpravili na lov za Ano Plamenito. Ker se nobena od naju ni spomnila, kje točno bodo v okviru jesenske verzije Ane Desetnice razsvetlili grajski grič, sva se odpravili proti gradu kar od tržnice. Nikjer ni bilo ničesar. Ko pa sva se odločili, da se nazaj od gradu spustiva po drugi poti, sva čisto po naključju našli polno lučk, ki so razsvetljevale pot proti gradu. Bilo prav pravljično in tudi ljudi je bilo presenetljivo veliko.

Ana Plamenita

Ko sva prišli nazaj pred Šentjakobsko gledališče, kjer sem pustila kolo, je bil že čas, da se odpravim še na zadnji zmenek. Na Metelkovi v Menzi pri koritu me je namreč čakala karta za koncert kalifornijskega, akustičnega Nicka Oliverija in zagrebških rokerjev Cojones ((Najlepa hvala Irena-Buba)). Na vhodu sem dobila Label sampler od Impedance records, ki jih je s sabo prinesel Oliveri. Ta kompilacija mi je dajala moč, da sem po kratki noči v soboto dopoldan v službi le nekako oddelala svoje.

Okoli 21:45 so na oder prišli hrvaški stoner rockerji Cojones in v 45 minutah napravili vzdušje, ki se za rock koncert tudi spodobi. Ploskali in kričali nismo samo po vsaki pesmi, ampak tudi, ko je pevec povedal, da basist igra z vročino. Dobro se je držal poba. Cojones so s svojo energijo in dobro muziko navdušili tudi Oliverija, kar smo lahko videli tisti, ki smo stali čisto spredaj in smo opazili, kako sta se med zanjo pesmijo skozi okenca pri strani, kjer je vhod v zaodrje, naslonila Nick in njegova draga, ki sta poleg prikimavanja na koncu tudi odobravajoče ploskala. Cojones so zaključili s 45-minutnim koncertom, mi pa smo jih poslikali in se malo razmigali. Medtem ko sem z ostalimi čakala na novi začetek, sem začutila utrujenost, ki jo je za mano prineslo celodnevno miganje in druženje. Kdo bi si misli, da tudi tako zelo prijetne stvari lahko človeka tako utrudijo :)


Cojones


Cojones

Cojones

Kakšnih 15 minut zatem, ko so Cojones pospravili svojo opremo, Oliveri pa z nekaj malega pomoči pripravil svojo, se je začel akustični Nick. Na začetku mi je bilo malo čudno, saj je bilo to prvič, da sem bila na takem koncertu. Ampak, ker Oliveri obvlada igranje kitare, njegov koncert sploh ni bil dolgočasen, kot bi se na primer slišalo vse skupaj, če bi jaz vzela v roke kitaro. No, najprej bi morala ponoviti tistih pet akordov, ki sem jih včasih znala :)

Celoten koncert je bil zelo … intimen. Na odru Oliveri, pod njim pa ravno prav polna Menza, ki je z njim pela večinoma takrat, ko je igral pesmi, ki jih je včasih preigraval s Queens of the Stone Age. Ko smo skupaj peli na primer Another Love Song ali Auto Pilot, se mu je kar smejalo. Videti je bil prav navdušen in je z navdušenjem izpolnil tudi nekaj glasbeniih želja, ki so jih imeli fantje, ki njegovo muziko poznajo veliko bolje kot jaz.

Oliveri je veliko komuniciral z nami in na trenutke se je obnašal tako, kot da mu je rahlo nerodno. Po neki pesmi je rekel, da je bila to sicer njegova zadnja pesem, a ne bo šel dol, ker bi verjetno moral priti nazaj. Tako je kar ostal in zaigral še nekaj pesmi. Seveda je moral potem ko je odšel z odra, vseeno priti nazaj, ker nismo bili tiho. Res je tudi, da se ni pustil dolgo prositi. In dobili smo še nekaj pesmi, tako da je na koncu vse skupaj trajalo dobro uro in pol.


Nick Oliveri


Nick Oliveri z lubico

Moj zadnji petkov zmenek – zmenek z mano – je bil sicer malo zoprn, saj se mi je po koncu koncerta, tam okoli pol ene zjutraj, mudilo spat, ker sem obljubila, da bom ob 7. uri že pridno sedela v službi za računalnikom. Odhod pod kovter se je zamaknil še za nekaj minut, saj sem se odločila, da bom še pred spanjem sprala s sebe ves švic, ki sem ga pridelala čez dan na kolesu, in vonj po cigaretnem dimu. Čeprav mi je bil močan smrad po cigaretah tokrat prav prijeten. Spomnil me je namreč na obdobje, ko sem bila na koncertih malo pogosteje, kot sem sedaj. To je bilo takrat, ko kajenje v lokalih še ni bilo prepovedano in si prismrdel domov ne glede na to, ali si šel na koncert ali pa samo na kavo.

Kakor koli, za mano je bil čudovit dan, pred mano pa relativno naporen dan, ki ga bom zaključila s spanjem v moji bohinjski sobici, kjer je internetna povezava tako slaba, da ne morem v nekem doglednem času na Youtube naložiti filmčka s koncerta. Kaj morem, ljubljanska optika me je čisto razvadila :roll:

Moje misli postajajo nepovezane, kar se verjetno pozna tudi v tem zapisu, telo pa utrujeno … Zato samo še nekaj Nicka Oliverija v barvah in lahko noč …


Nick Oliveri


Nick Oliveri z lubico


Nick Oliveri

DOPOLNJENO (16.11.09): Na Youtube mi je uspelo naložiti še dva filmčka – Gonna Leave You in Another Love Song.

Nick Oliveri: Gonna Leave You

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=qfbMVJygSc8

Nick Oliveri: Another Love Song

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=AU3z7Khb7iY