Ob 6.15 je zvonila ura in naju spomnila, da se ob 7.00 začne joga. Tako sta bili ob 8.00 najini telesi že prav lepo ogreti in razgibani. Vrnila sva se do stanovanja, pozajtrkovala in se odpeljala proti Gorenjski. Moji starši so namreč odšli na enotedenski dopust in, ker je hiša prazna, sva prišla pogledat, če je vse v najlepšem redu. Zadovoljna s stanjem, ki naju je pričakalo, sva se odločila, da bova zadnji lep dan v tem tednu (vsaj, če verjamemo vremenski napovedi) izkoristila za izlet na Planino pri Jezeru.


s klikom na zemljevid, se vam odpre večja slika … za lažjo orientacijo ;)

Do Planine pri Jezeru se pride peš. Odvisno je samo, kje parkiraš – bliže ali dlje od cilja. Ker sva se midva odločila, da bova šla parkirat bliže oziroma višje, sva plačala 10€, da so naju spustili naprej po cesti, ki pelje do Vogarja in Planine Blato, ki leži na 1147 metrih nadmorske višine. Na nekaterih razcepih sva bila malo zmedena, saj nikjer ni bilo oznake za Planino Blato, zato sva se kot pijanec plota držala kar oznak za Planino pri Jezeru. Ko sva prispela do parkirišča, ki ni ravno veliko, sva parkirala in se odpravila na eno uro dolgo pot.


parkirišče pri Planini Blato

Pot ima oznako “lahka označena pot”. Označena je že, samo tako zelo lahka se mi pa ni zdela. Za to sem kriva sama, sej zelo malo oziroma skoraj nič ne hodim po raznih vrhovih.


dovoljeno za kmetijsko in gozdno mehanizacijo, Planina Laz, Planina pri Jezeru, Triglavski narodni park

Moje srce je po nekaj korakih, ko sva morala že na začetku zagristi v prav lepo strm hrib, začelo močno razbijati v hitrih intervalih. Čutila sem ga po celem telesu. A nič zato, upam, da se je danes vsaj malo okrepilo :) Bolj me je motil pritisk v očeh. Večino časa sem gledala pod noge, ker je na poti veliko kamenja in nisem hotela zviti česarkoli na mojih nogah. Že tako sem na trenutke čutila rahlo bolečino v levem nartu, ko sem poleti nerodno stopila in še zdaj imam malo bulo, čeprav so zdravniki rekli, da je to samo oteklina in bo izginilo. Ko pa sem pogledala malo naokoli, sem začutila pritisk v očeh, ki so začele iskati pravo ostrino za videno.


pogled nazaj na prvi vzpon

Nekajkrat sva se na kratko ustavila, da sva naredila nekaj požirkov vode. Telo je nekako moralo dobiti material za potne kaplje, ki jih je spuščalo z vseh por po telesu. Drugače pa sva počasi, res počasi, prispela do table, ki nama je sporočala, da bova čez pet minut na cilju. In ni lagala. Do koče na Planini pri Jezeru sva prispela v približno 50 minutah, kar je 10 minut manj, kot je pisalo na smerokazih :)

Ko sva prišla iz gozda, naju je pričakal čudovit razgled na nekaj hišic na planini in na kočo.


planinske hišice na Planini pri Jezeru, ki spada med planine, ki pripadajo Stari Fužini ((Bohinjski kmetje poleti svojo živino ženejo na pašo na razne planine. Zato so planine med vasi razdeljene glede na njihovo bližino.))

Ves napor, ki je bil potreben, da sem dosegla 1453 metrov nadmorske višine, je bil v trenutku pozabljen. Planina, ki sem si jo že nekaj let želela videti, je bila pred mano. Ponujala je čudovit razgled. Najprej sva si ogledala kočo in od daleč opazovala hišice posejane naokoli. Potem sva se odpravila do prostora, od koder sva zagledala veliko zeleno jezero.

koča na Planini pri jezeru, ki je odprta od začetka junija do konca septembra


Planina Laz še 1 uro; Vodnikov dom – 4 ure

Ko sva prišla na spodnjo stran koče, je v kotlini pred nama ležalo čudovito zeleno jezero. Preden sva se spustila do vode, sva se odločila, da bova pomalicala. Ker pa je pri koči pihal kar močan mrzel veter, sva vsa prepotena želela najti zavetje.


jezero

Odpravila sva se do ene od hišk, se skrila vetru, usedla na deske pred vhodom in se nastavila soncu. Rahlo utrujena in zelo zadovoljna sva se najedla in napila.


mmmmmalica

Poslikala sva še nekaj hišic in se odpravila naprej do jezera. Tam sva poleg alg, ki so rasle ob obali, občudovala tudi ribe, ki so plavale v jezeru. Bilo jih je veliko.


ena od hišic


jezero med hišicami


obala jezera


ribe


še pogled v drugo smer


jezero v daljavi, v ospredju pa srečna Kandela in Piroman :D


še zadnji pogled na zelenino

Ko sva si v slabi uri dodobra ogledala okolico koče in jezera, sva ugotovila, da sva prišla ravno ob pravem času, saj je sonce že počasi začelo izginjati za bližnjimi vrhovi. Čas je bil, da se vrneva do avta in nazaj domov. Pot navzdol je bila po eni strani še veliko bolj naporna kot navzgor, saj sva bila že pošteno utrujena od celega dneva, hkrati pa sva morala zelo paziti na to, kako sva hodila, da ne bi slučajno zgrmela po tleh.


gremo nazaj v dolino, da napišem na blog nekaj o tokratnem izletu

Preden sva se spustila v dolino po cesti, ki je na nekaterih delih makadamska, drugje pa tudi na novo asfaltirana, sva se ustavila še na nekem kraju, kjer sva lahko občudovala razgled na dolino v daljavi.


še pogled proti dolini, preden se spustiva nazaj vanjo