Ko sem se peljala z vlakom domov, kar pomeni, da bom ostala vsaj dan ali dva, sem opazila, da sem se z vlakom nazadnje peljala natanko pred tremi meseci. Torej že tri mesece nisem bila doma več kot eno popoldne ali en dan.

Prejšnji teden smo bili v Bohinju in na koncertu v kanalu sem spet videla Jureta, ki je eden glavnih organizatorjev raznih dogodkov, ki se dogajajo v naših koncih. Zanimalo ga je, če bom imela ta vikend kaj časa. Takoj sem vedela, da ima v mislih kmečko ohcet, pri kateri sem sodelovala zadnja tri leta. Priznam, da sem že prej razmišljala, da si moram rezervirati ta konec tedna. Za vsak slučaj, če me kdo pokliče. Vesela sem, da lahko vsaj enkrat na leto naredim nekaj konkretnega za mojo rodno grudo.

jutro v ukancu

Včeraj sem tako spet sedela na obali jezera in naglas razmišljala, kako zelo me to pomirja in sprošča. Sestra je potrdila moje misli. Ne vem točno zakaj, ampak leto za letom, ko v Bohinju ne preživljam niti delavnih poletnih počitnic, ga bolj pogrešam. Mogoče ga bolj pogrešam tudi zaradi tega bloga, kjer mu namenim kar nekaj prostora.

Srednja šola me je odpeljala v Ljubljano, kjer večji del leta preživljam že dvanajsto leto. Takrat sem izgubila večino stikov z vrstniki. Nikoli se mi ni zdelo, da imam doma koga, s katerim bi se res dobro ujela tudi po koncu osnovne šole. Disko, kamor je zahajala večina, me nikoli ni mikal. Pa ni bil samo disko tisti. Naše poti so enostavno šle vsaka v svojo smer. Zato mi je še danes, ko koga srečam čudno. Rada bi govorila z njimi, ampak kar ne vem, kako naj se obnašam. Me sploh še prepoznajo? Mogoče si o meni mislijo, da sem