Se še spomnite, kako vroče nam je bilo pred dvema tednoma? Komu se da kuhati v taki vročini? To je bil čas za solate na sto in en način. Poleg tega je poletje tudi čas, ko na naših vrtovih že lahko pobiramo pridelke. Tako so na našem domačem vrtu poleg druge zelenjave zrasle tudi lepe bučke in mi smo jih napolnili z okusnim nadevom, jih kljub vročini, ki je skozi še tako majhne špranjice silila v hišo, za pol ure postavili v segreto pečico in jih z užitkom pohrustali.

Polnjene bučke sem prvič jedla leta 1997, ko sem se v Franciji udeležila svetovnega dneva mladih. Sam dogodek se je odvijal v Parizu, mi pa smo se v Francijo odpravili nekaj dni prej in se za nekaj noči nastanili na jugu države v mestu Arles. Po dva so nas nastanili po družinah, ki so se javile za gostiteljice. Mene in še eno punco je pod okrilje vzel starejši par. Gospod in njegova žena sta imela okoli 70 let in čudovito podeželjsko hišo, obdano z visokimi borovci. Opremljena je bila tako, kot bi prišel v grad in ko sem vstopila v “svojo” sobo ter zagledala visoko posteljo, kakršne sem do takrat videla samo v kakšnih graščinah, nisem bila prepričana, da bom dejansko lahko spala na tisti postelji. Ampak sem.

Prijazna gospa je prvi večer za večerjo pripravila polnjene bučke in vse, česar se spomnim v zvezi z bučkami, je to, da so bile manjše od naših domačih in da so bile dobre. Ampak vedno, ko zaslišim polnjene bučke, se mi v mislih odvrti tistih nekaj dni na jugu Francije.

Oh, kje je že to … Sicer pa, če dobro pomislim, mi je tistih nekaj dni pri starejšem paru, ostalo globlje v spominu, kot sam svetovni dan mladih v Parizu, čeprav sem tudi tam spala pri dveh nadvse prijaznih zakoncih, ki sta naju z mojo sostanovalko želela odpeljati celo v