… po stiškem samostanu. Kriv je bil pa Chef :)

Mogoče se bo tole bralo, kot da sem neznansko samovšečna, ampak mi je čisto vseeno, kaj si o tem mislijo drugi, ker sem sama prav ponosna nase in na moj prvi pravi objavljeni oz. tiskani članek. Najdete ga v res odlični reviji Potepanja, ki bo razveselila prav vsakega, ki se tudi sam rad potika naokoli in spoznava svet, predvsem pa Slovenijo.

Ko sem si kupila revijo ((Chef, nisem vedela, da dobim svoj izvod po pošti :roll:, zato sem si revijo kar kupila. Bo pa tisti, ki je v Bohinju za moje domače :) )), sem najprej prebrala svoj članek. Ob tem sem imela nekakšen čuden občutek in kar nisem mogla dojeti, da so natisnjene besede in stavki res prišli izpod mojih prstov. Pomislila sem tudi na to, da bi se dalo še kaj popraviti oz. napisati boljše. Pa naslednjič. Seveda, če se bo ekipa Potepanj strinjala :)

Kako se je sploh zgodilo moje sodelovanje s Potepanji?

Ko me je na začetku septembra, ko je nad mano visela poprava diplome, začetek opravljanja obveznosti za vozniški izpit in priprava na Festival za tretje življenjsko obdobje, poklical Matej oz. Chef ((fejst dečko, s katerim smo se spoznali preko blogov)) in me vprašal, če bi bila pripravljena za drugo številko revije Potepanja, ki jo ureja, napisati članek o stiškem samostanu, sem bila po eni strani navdušena, po drugi pa me je malo skrbelo, kako bom zmogla opraviti vse, kar se je znašlo na mojem septembrskem urniku. Vseeno sva se dogovorila, da mi posreduje še nekaj dodatnih podatkov in potem sem sprejela ponudbo.

Vse skupaj sem vzela kot nek izziv in hkrati kot nekaj, kar me zelo veseli. Sem namreč človek, ki se neznansko rad potika naokoli in o krajih, ki jih obišče tudi kaj izve in to potem deli tudi z drugimi na blogu, kot ste verjetno že opazili :) Odkar se malo bolj posvečam tudi fotoaparatu ((fotoaparat, ki ga imam postaja vse bolj nezadovoljiv, a denarja za drugega (še) ni)) je vse skupaj še bolj zanimivo. Sicer potem nastradajo tisti, ki mi delajo družbo, ker me morajo ves čas čakati, ampak ka