Prepričana sem, da v naši ljubi Sloveniji najbrž nisem videla niti desetino toliko muzejev, kot sem jih videla v Rusiji. To me je prešinilo takrat, ko sem se zavedla, da sem po dolgih letih, odkar je moje življenje večinoma skoncentrirano na Ljubljano, tokrat prvič stopila v etnografski muzej.

etnografski muzej z metelkovo
pogled na dvorišče etnografskega muzeja in na metelkovo v ozadju

Tja me je namreč vleklo vabilo na razstavo fotografij “Brezčasna Kitajska” slikarja Luo Yan Ronga, ki se jo je dalo videti v kavarni Sem. Postavitev, ki bi morala po napovedih organizatorjev trajati do 3. septembra, je že umaknjena. Tako, da sem si namesto kitajske pokrajine lahko ogledala sicer zelo zanimive slike neke kmetice.

plakat za brezčasno kitajsko

Kljub vsemu je bila sreča v tem, da so drugo razstavo o Kitajski (Srečevanja s Kitajsko: 200 let slovenskih odkrivanj kitajske kulture), ki bi se morala sicer zaključiti že aprila, podaljšali do 3. septembra. Tako, da sva si potem za študentska 2,5 evra (vsak) ogledala to zadevo. Še prej pa sva občudovala fotografije, ki so začetek 20. stoletja nastale v Afriki, na razstavi Togo Album 1911 – 1914“po sledeh fotografskega spomina na kraje in čas, ko je baron Anton Codelli vzpostavljal prvo radiotelegrafsko brezžično povezavo med Afriko in Evropo.