Devetomajsko soboto sem si rezervirala za praznovanje 40. rojstnega dneva Radia Študent. Dogajanje je bilo tako pestro, da nikakor nisem zmogla biti povsod. Videla nisem niti polovice vseh nastopajočih.

Program se je začel ob 16. uri pred Filozofsko fakulteto, kjer sva malo čez 17. uro ujela Janija Kovačiča in se po njegovem nastopu odpravila proti Prešernovemu trgu, kjer se je že ogreval madžarski nacionalni ciganski orkester Ferenca Sante, o čemer je nekaj pisal Tomica. Bili so res dobri, samo raje bi jih videla v nekem zaprtem prostoru, kjer bi se lahko zleknila v stol in uživala v melodijah, ki jih izvabljajo iz svojih godal. Ko je imel orkester pavzo, smo se z Ireno in Prisom, ki sta se nama pridružila, odločili, da odidemo na sladoledno osvežitev. Kasneje sva se midva s Piromanom vrnila nazaj na Prešernov trg in počakala da je orkester Frenca Sante zaključil svoj nastop ((Na tej povezavi, si oglejte novico o ciganskem orkestru.)).

Še preden so godalci nehali igrati, je do naju prišel moški in naju vprašal, če sva Rusa. Videl je namreč oranžno-črn trak, ki sem ga ob 9. maju dobila v Rusiji in sem si ga dnevu primerno spet pripela na nahrbtnik. Ko sem mu povedala, da nisva Rusa in da sem trak dobila, ko sem bila v Moskvi, mu je postalo kar malo nerodno. Vse, kar sem izvedela od njega je, da je električar na ruskem veleposlaništvu. Potem se je dokaj hitro poslovil. Res škoda, da je bil tako sramežljiv.